Vam povem zgodbo? Zgodbo, ki je danes dopolnilna novo število. Pravljično. Zgodbo, ki govori o mokri in suhi sreči, o upanju in borbi. Zgodbo, v kateri nisem nikomur pustila, da zapre skrinjo z upanjem in verjela, da bo vse tako, kot je prav. In danes je prav. Prav pravljično. Čeprav zgodba ni zaključena, Danes se zaključuje samo uvod. S tremi baloni, tremi bonboni, tremi svečkami in ogromno ljubezni. Danes je najin dan. Danes praznujeva tretjo obletnico začetka najine pravljice.
Najina zgodba je zgodba o upanju, zgodba o sreči, da je vse ok... najina zgodba je nauk o tem, kako človek v stiski spusti merila in mu predstavlja največje zadovoljstvo to, da so vsi prstki na svojem mestu... je srečen z vdihom, utripom srca, rožnato barvo kože in glasnim jokom... srečen s čisto preprostimi stvarmi... osnovnimi... nič ne pomagajo najdražja oblačila tega sveta, če ni nikogar, ki bi jih nosil... najboljše šole, če ni otroškega smeha v njih... najlepše hiše, če so postelje prazne... sreča je osnovna... sreča je preprosta... vdih, izdih, utrip srca... nasmeh... jutranja rosa...
Danes bo moja sreča pihnila tri svečke in začela novo poglavje. Poglavje poti k samostojnosti, posledice bodo z vsakim dnem bolj odvisne od nje same... vse bolj odločen bo postajal njen korak, s katerim bo stopala po izbrani poti, s časom bo vse manj odvisna od bližnjih... jemala bo zalet, dokler nekega dne svobodno poleti svojemu poglavju naproti... in tako je edino prav... prav pravljično...
Mama tudi danes praznuje, čeprav ne piha svečk... mamino srce je radostno, da smo lahko na list novega življenja napisali uvod in da je čas za nova poglavja... mamin objem je vedno na voljo, tudi pristanek direkt z neba je mogoč v maminih rokah... mehek in neboleč...za otroka, ne za mamo... v maminih očeh so danes samo solze sreče... da je vse tako, kot je prav... prav pravljično...
Ni komentarjev:
Objavite komentar