Leta se plazijo potiho in vedno hitreje... med letnico našega rojstva in sedanjostjo je z vsakim dnem večji razkorak... z vsakim dnem postajamo starejši, rišejo se gube na naše obraze, otroci zorijo pred očmi, sedanjost postaja preteklost in življenje gre svojo pot...
In pride dan v letu, ko se obrne številka, ko štejemo še leto več... pride dan, ko nas zasipavajo z darili, šopki in sms-i ali pa tudi ne... ni razlog za srečo v številnih telefonskih klicih, razkošnih darilih in obedih v dragih restavracijah... praznovanje je v srcu, je spomin in opomin tistih ljudi, ki nam veliko pomenijo... tistih, ki si vzajemno stojimo ob strani in stojimo za besedami iz voščilnic... praznovanje je na ustnicah, ki rišejo nasmeh na obraz, ker nekdo pokaže, da nas ima rad... ali pove nekaj samo zato, da se nasmejimo iz srca... ali zato, ker smo preprosto srečni, čeprav štejemo leto več in ne bomo nikoli več tako mladi kot dan poprej... praznovanje je v očeh, ki jih orosijo solze sreče, ker si nekdo ta dan vzame čas samo za nas... je v iskricah, ki jih ne vidi vsak in globoki modrini, ki jo vidim samo jaz...
Praznovanje je v množici ali v dvoje, praznovanje je lahko tudi v samoti... praznovanje je v srcu, ki je lahko samo, toda ne osamljeno... ob morju, v gorah ali na domačem dvorišču...v prelepem sončnem jutru, pod velikim pisanim dežnikom ali snežnem viharju... praznovanje in radost do življenja sta v nas samih... ne glede na leta in bremena, ki jih nosi naše življenje...
