Astra R.I.P.

Spomnim se mrzlega, a kristalno jasnega zimskega jutra, ko sva se odpeljala proti hrvaški meji, kjer nas je tik za mejo čakal črn avtomobil, v katerem so te pripeljali...bila si stlačena v umazan boks, dlako si imela zlepljeno v rjave zasušene kepe, neznosno si smrdela, vso pot domov sva kljub mrazu imela odprte šipe... če bi se odločala glava, bi te vrnila vzrediteljem, ampak meni si se zasmilila...do srca...in je izbralo srce... stisnila sem jim 150 evrov, te vzela v naročje in odšla stran od njih, prekupčevalcev, umazanih ljudi, ki se igrajo z nič dolžnimi živalskimi očmi... ti pa si prišla v moje življenje in ga za vedno spremenila...

Naučila si me potrpežljivosti...

Naučila si me nova poglavja iz medicine...

Naučila si me sprejemati drugačnost...

Naučila si me, da nas najbolj ubijejo lastna pričakovanja... 


Odšla si ravno tako skromno, kot si prišla... nekaj dni si bila oslabela, kot že velikokrat doslej... popoldne nisi hotela na sprehod, pred hišo si sedela in mahala z repkom, ko smo odhajali, zvečer si še šla lulat in pomagala sem ti na tvojo skrinjico, kjer si vsako noč spala, pobožala sem te in ti zaželela lahko noč... nisem vedela, da je zadnjič... zjutraj te ni bilo več... samo tvoje mrzlo telo je ležalo na ploščicah...oči so sijale, kot bi bila še živa... pa nisi bila nič več...

Naučila si me, da se čisto vse v življenju zgodi z namenom. In da bo v danem trenutku še tako nerazumljivo lekcijo očistil čas in ji dal smisel, tako kot si ga dala ti... hvala ti za vse, mala... naj ti bo lepo za mavrico...