Brezpogojna ljubezen pomeni, da nekoga ljubimo in vse kar paše zraven brez pogojev, zadržkov in izjem. Natipkalo se je preprosto kot pasulj, v praksi pa je izvedljivost brezpogojnosti malce težja od filanih paprik.
Iz brezpogojne ljubezni diplomira vsaka mama, ko dobi v roke svojega otroka. Drži, skoraj gotovo lahko pribijem. Podiplomca mame delamo preostanek življenja. Za očete ne morem tvegati pribijanja, ker se mi ne sanja, kako čutijo, zatorej jih raje izvzamem ven, ne pa trdim, da svojih potomcev ne ljubijo brezpogojno. Brezpogojno ljubimo tudi svoje starše... ne glede na to, kakšni so, z vsemi napakami vred, jih bomo vedno imeli radi, pa čeprav le nekje globoko v sebi... kot otroci (z leti se dojemanje spremeni) dojemamo svoje starše kot najboljše, najpametnejše vsevede, ki lahko premikajo gore za nas, čeprav so mogoče brezposelni, narkomani, čistilke, smetarji ali z nedokončano osnovnošolsko izobrazbo. V otroških očeh šteje le herojstvo opazovanja zvezd, peke najboljših palačink, urice učenja vožnje s kolesom, iskanja mavrice in neomejene količine najljubšega sladoleda... Nekje vmes odrastemo in heroji postanejo čisto navadni ljudje, toda z eno veliko razliko, še vedno so naši starši... nekatere njihove napake gladko ponovimo, nekatere popravimo in zato naredimo druge, iz lastnih napak se še marsikaj naučimo in še malo zrastemo... nato postanemo starši... in šele takrat resnično razumemo, kaj pomeni brezpogojno ljubiti... ne glede na barvo las, inteligenco in neumnosti, ki jih ušpičijo naši otroci... vedno jih imamo neizmerno radi... in čisto vsakič, ko smo v njihovo dobro strogi in neomajni in nam v obraz mečejo: "To počneš zato, ker me nimaš rad(a)!" naše srce zajoče potiho in se utaplja in duši v brezpogojni ljubezni...
Partner je človek, ki smo si ga v življenju izbrali... izbirali smo z zadržki, izjemami in nenazadnje pogoji... resda smo se čisto na začetku tudi zaljubili, toda zaljubljeni smo bili v življenju že velikokrat in prav vsi ti naši amori niso očetje ali mame naših otrok... kot rečeno, očeta ali mamo otrok izberemo in tako že v kali zatremo vse možnosti za brezpogojno ljubezen. Brez veze si zatiskati oči...ljubezen do partnerja pogojujemo, pa če nam je to všeč ali ne. Nekateri s spoštovanjem, drugi z naklonjenostjo, lojalnostjo, zvestobo, morda s frekventno spolnostjo, denarjem ali svežim rogljičkom za zajtrk... kakor kdo in kakor kje...pogojuje...
Sanjam o neuhojenih poteh, o miru in razigranih psih. Sanjam o poletju, svežih in opranih gorskih jutrih in kratkih, a sladkih nočeh. Sanjam, da si zavezujem gojzerje... iščem povodec, si oprtavam nahrbtnik, pokličem moji punci in stegnem korak... z jasnim ciljem in še bolj jasnim smislom...
Nato zazvoni prvič.. ne morem še izpustiti poti in psov... naredim še nekaj korakov pod krošnjami mogočnih smrek... nato zazvoni drugič... in prebudim se v mrzlo, mokro zimsko jutro... sto kilometrov stran se bo čez pol tretjo uro pričel raport... nimam ideje kaj naj oblečem, še dobro, da se spomnim na "modrc".. na hitro pogledam otroka, ju pokrijem, jima zaželim lep dan... na zapestje nataknem uro in zdrvim po stopnicah... dan se je pričel veliko pred jutranjim svitom...vsa nesrečna, zaspana in zmečkana hitim kuhati kavo, ko opazim, da imam senco... senco pa lahko delaš le, če v tvojem jutru sije sonce! Moja senca je hkrati moje sonce in navsezgodaj veselo maha z repom in me je vidno vesela, čeprav na nogah nimam gojzerjev... in iz mene ne veje umirjenost in ubranost... kot da bi vso noč čakala le name, da pobereva še njeno družabnico in gremo ven... v mrzlo jutro, čeprav le za nekaj korakov... vse je zametek nove poti... 
Psi ne poznajo barve kože, niti spolne usmerjenosti, boljših in slabih dni, vikendov in delavnikov...oni nas imajo radi, ne glede na vse... sprejmejo toplo, z veseljem, toplino v očeh in gestami, ki govorijo: "Končno si prišel, gospodar!" Ne merijo časa, ne sprašujejo, kje smo bili, nas ne grajajo, niti ne ocenjujejo... samo zvesti so in neskončno veseli, ko zaslišijo približevanje našega avtomobila... Ni pomembno to, da so nas 8 ur čakali, pomembno je, da smo prišli. Psi živijo za ta trenutek, za ZDAJ in tu so lahko naši veliki učitelji... dolge neuhojene poti sredi poletja ali le kratek sprehod v mrzlem zimskem jutru... važno, da so v trenutku z nami... važno, da nas vidijo s povodcem v roki... vse je zametek nove poti....
