Sanjam o neuhojenih poteh, o miru in razigranih psih. Sanjam o poletju, svežih in opranih gorskih jutrih in kratkih, a sladkih nočeh. Sanjam, da si zavezujem gojzerje... iščem povodec, si oprtavam nahrbtnik, pokličem moji punci in stegnem korak... z jasnim ciljem in še bolj jasnim smislom...
Nato zazvoni prvič.. ne morem še izpustiti poti in psov... naredim še nekaj korakov pod krošnjami mogočnih smrek... nato zazvoni drugič... in prebudim se v mrzlo, mokro zimsko jutro... sto kilometrov stran se bo čez pol tretjo uro pričel raport... nimam ideje kaj naj oblečem, še dobro, da se spomnim na "modrc".. na hitro pogledam otroka, ju pokrijem, jima zaželim lep dan... na zapestje nataknem uro in zdrvim po stopnicah... dan se je pričel veliko pred jutranjim svitom...vsa nesrečna, zaspana in zmečkana hitim kuhati kavo, ko opazim, da imam senco... senco pa lahko delaš le, če v tvojem jutru sije sonce! Moja senca je hkrati moje sonce in navsezgodaj veselo maha z repom in me je vidno vesela, čeprav na nogah nimam gojzerjev... in iz mene ne veje umirjenost in ubranost... kot da bi vso noč čakala le name, da pobereva še njeno družabnico in gremo ven... v mrzlo jutro, čeprav le za nekaj korakov... vse je zametek nove poti...
Psi ne poznajo barve kože, niti spolne usmerjenosti, boljših in slabih dni, vikendov in delavnikov...oni nas imajo radi, ne glede na vse... sprejmejo toplo, z veseljem, toplino v očeh in gestami, ki govorijo: "Končno si prišel, gospodar!" Ne merijo časa, ne sprašujejo, kje smo bili, nas ne grajajo, niti ne ocenjujejo... samo zvesti so in neskončno veseli, ko zaslišijo približevanje našega avtomobila... Ni pomembno to, da so nas 8 ur čakali, pomembno je, da smo prišli. Psi živijo za ta trenutek, za ZDAJ in tu so lahko naši veliki učitelji... dolge neuhojene poti sredi poletja ali le kratek sprehod v mrzlem zimskem jutru... važno, da so v trenutku z nami... važno, da nas vidijo s povodcem v roki... vse je zametek nove poti....
Sanjam o neuhojenih poteh, o miru in razigranih psih. Sanjam o poletju, svežih in opranih gorskih jutrih in kratkih, a sladkih nočeh. Sanjam, da si zavezujem gojzerje... iščem povodec, si oprtavam nahrbtnik, pokličem moji punci in stegnem korak... z jasnim ciljem in še bolj jasnim smislom...
Nato zazvoni prvič.. ne morem še izpustiti poti in psov... naredim še nekaj korakov pod krošnjami mogočnih smrek... nato zazvoni drugič... in prebudim se v mrzlo, mokro zimsko jutro... sto kilometrov stran se bo čez pol tretjo uro pričel raport... nimam ideje kaj naj oblečem, še dobro, da se spomnim na "modrc".. na hitro pogledam otroka, ju pokrijem, jima zaželim lep dan... na zapestje nataknem uro in zdrvim po stopnicah... dan se je pričel veliko pred jutranjim svitom...vsa nesrečna, zaspana in zmečkana hitim kuhati kavo, ko opazim, da imam senco... senco pa lahko delaš le, če v tvojem jutru sije sonce! Moja senca je hkrati moje sonce in navsezgodaj veselo maha z repom in me je vidno vesela, čeprav na nogah nimam gojzerjev... in iz mene ne veje umirjenost in ubranost... kot da bi vso noč čakala le name, da pobereva še njeno družabnico in gremo ven... v mrzlo jutro, čeprav le za nekaj korakov... vse je zametek nove poti... 
Psi ne poznajo barve kože, niti spolne usmerjenosti, boljših in slabih dni, vikendov in delavnikov...oni nas imajo radi, ne glede na vse... sprejmejo toplo, z veseljem, toplino v očeh in gestami, ki govorijo: "Končno si prišel, gospodar!" Ne merijo časa, ne sprašujejo, kje smo bili, nas ne grajajo, niti ne ocenjujejo... samo zvesti so in neskončno veseli, ko zaslišijo približevanje našega avtomobila... Ni pomembno to, da so nas 8 ur čakali, pomembno je, da smo prišli. Psi živijo za ta trenutek, za ZDAJ in tu so lahko naši veliki učitelji... dolge neuhojene poti sredi poletja ali le kratek sprehod v mrzlem zimskem jutru... važno, da so v trenutku z nami... važno, da nas vidijo s povodcem v roki... vse je zametek nove poti....
Ni komentarjev:
Objavite komentar