Križišče

Cesta življenja vodi skozi križišča. Krožna. Prednostna. Semaforizirana. Prometna. Majhna. Pomembna. Nepregledna. Z desnim pravilom. Zavita v meglo. Križišča so na naši poti vsakodnevno, majhne odločitve, ki spreminjajo smer. Občasno zapeljemo v veliko križišče, kjer smo primorani zaviti, izbrati... ali obrniti. Nekateri radi odidejo s tokom, po prednostni... nekateri ravno obratno... jaz pa, saj ne, da ne bi želela ali počela za nalašč... ko vse govori v prid desni in se odločim, da grem desno... v križišču zavijem levo... in še vsaj par kilometrom menim, da sem izbrala pravo smer, ker menjam levo z desno in obratno... in potem se mi ne da obračat in se vračat nazaj... in tako so bila življenjska križišča zame vedno nepredvidljiva pustolovščina, ki mi ni predstavljala večjih težav...dokler...


Dokler se v križišču nisem znašla še z nekom... partnerjem... možem... nekatera križišča sva uspešno zvozila, druga malo manj...z leti sva si nalagala tovor...skozi križišča vozila s spečimi otroki v naročju... psi na zadnjih sedežih...obtožbami v srcu... skrbmi na ramenih... nekako je vedno šlo... nisva klonila, ni nama zmanjkalo goriva...dokler...

Dokler nisva prišla v na pogled čisto navadno T križišče... brez semaforja, neprometno, z zakrpanim in luknjastim asfaltom, brez poti naprej... samo levo ali desno... toda kaj, ko hočeva vsak v svojo smer...obremenjena z vso težo, tovorom, preteklostjo cepetava na mestu, sama sredi pozabljenega T križišča in vsak v sebi premlevava... bo popustil on ali jaz? Greva vsak v svojo smer? Kako bova razdelila tovor? V svoji nemoči se odločiva, da si bova poiskala vodnika...nekoga z zemljevidom... ki nama bo vsaj približno opisal bistvo ene ali druge smeri... in sva ga našla, plačala in čakala, kaj nama bo svetoval... in dobila odgovor, da je največji problem, ker se ne znava odločiti in se pogovoriti, kam greva, da on ne sme kuhati mule in da jaz ne smem vleči kot neukročen pes... in da vse skupaj poslabša dejstvo, ker sva utrujena... kaj sva izvedela novega? Nič. Čisto nič. Bilo bi boljše, da bi si z denarjem za vodnika privoščila kosilo v gostilni ob križišču, si najela sobo in se pošteno naspala... zjutraj bi se zbudila enaka... on molčeč, jaz temperamentna, še vedno v križišču in še vedno bi rinila vsak v svojo smer... toda bila bi vsaj spočita....