sobota, 23. julij 2022

Edini način za zmago nad toksično osebo je izogibanje njeni igri. (Neznan)

Vsaka zgodba, ki jo piše življenje, je unikatna, posebna za tistega, ki jo doživlja. Čeprav ne dvomim v lepoto bivanja, je več trnja kot cvetja. Samo sili nad nami se lahko zahvalimo, da ne vemo, kaj vse nas na življenski poti čaka. Ker bi nas veliko obupalo. Obnemogli bi že ob misli na težave. Mnenja sem, da je vsakemu izmed nas naloženo toliko, kolikor lahko prenese. Čeprav včasih res nekdo nalašč pretirava ali pa je preveč popil in zaspal s prstom na tipki "naloži".
Eno izmed mojih življenskih vodil, na katerega se spomnim, ko je naporno, je, da ni nikoli nihče obljubil, da bo lahko. In vzgoja dveh otrok, kjer nekdo načrtno podira, kar si zgradil, gotovo ni lahka. Ob tem se znajdeš še v primežu ljudi, ki sicer razmišljajo pravilno, vendar te s tem stisnejo med kladivo in nakovalo, kjer se kot lev boriš za boljši jutri svojih lastnih otrok. Normalno je, da je otrokom lepše in lažje nekje, kjer ni obveznosti, pravil in mej... Kot mamo, ki je vse stavila na kocko, da ju lahko poskušam vzgojiti v človeka pravilnih vrednot in zanju sama ob tem priskrbim vse življenske potrebščine, ki jih potrebujeta za razvoj in napredek, me to izjemno boli. Očitki bližnjih, ki so sicer dobronamerni, mi ne pomagajo veliko... Peče tudi dejstvo, da izjemno malo njih, če sploh kdo, vidi moj trud, dosežek in tudi utrujenost. Ob vsem tem sem se že neštetokrat vprašala, kako naj ravnam, da bo volk sit in koza cela...
V neprespanih nočeh in dnevih prežetih z razmišljanjem o materinstvu, vzgoji, trudu in sploh smiselnosti mojega pisanja, sem prišla do spoznanja, da se bom do zadnjega atoma moči trudila, da svoja otroka vzgojim v srčna in dobra človeka z vrednotami, ne glede na to, kaj počne nekdo drug. Zato sem plačala visoko ceno in pripravljena sem plačati še višjo. Pokazati želim veličino vrednot, ki v življenju štejejo, in nimam se namena spuščati na nivo parazitov, ki se hranijo na račun drugih ljudi. Nikoli ne zmagaš v podlih igrah, tam lahko le izgubiš - najprej sebe. Želim biti zgled, da je v življenju pomembno trdo delo, zaupanje in hrabrost ter da življenje na plečih drugih ni prava pot. Uspeha ne more predvideti nihče, vendar srčno upam, da bom nekega dne zrla v oči otrokom, ki mi bodo v ponos. Četudi se to nikoli ne bi zgodilo, bom gotovo poplačana z zadoščenjem, da sem ravnala po najboljših močeh in veri v dobro, da me je vodilo srce. In najpomembneje... v nočeh me ne bo razjedala vest, da za otroke nisem storila vsega, kar bi lahko...
Vsak tisti, ki misli, da so moji zapisi navodila idealne mame, ni nikoli bral Mame z razumevanjem in empatijo srca. Zapisi Mame so občutenja, doživetja, veselje, dvomi, strahovi in vsa paleta življenja, ki jo osebno doživljam kot mama in ženska. Nikakor pa zapisi niso pravilnik ali navodila za vzgojo in življenje. Prva se iz svojih zgodb učim sama in presrečna sem, če lahko malo pomagam, odprem oči ali preženem občutek samote slehernemu izmed bralcev. Zapisi so v resnici namenjeni otrokoma in tistim, ki me bodo želeli občutiti takrat, ko me vzame čas. So sled, ki jo puščam za seboj... Samo moj... edinstven odtis.