Toskana malo drugače

Prve počitnice v novem svetu, kjer štejejo skoraj samo še PCT pogoji, so minile presenetljivo mirno. Če odštejemo stresne predpriprave in brskanje za pogoji sestavljenimi iz spremenljivk, je Toskana takrat, ko je ne oblega na stotine turistov, samo še lepša. In domačini veliko prijaznejši, ker je pomemben prav vsak, ki se prebije čez barikade sestavljene iz birokratskih ukrepov. Vsak, ki si v teh norih delta časih upa na dopust.

V osmih dneh, ki smo jih preživeli pri zahodnih sosedih, nas nihče ni vprašal ničesar. Pravzaprav ni bilo o koroni ne duha ne sluha, razen v Lidlu, kjer so prodajali pivo z zelo sumljivim imenom. Nihče ni ničesar preverjal, v času celotnih počitnic nas ni nihče vprašal niti za dokumente, kaj šele, da bi od nas zahteval potrdilo o cepljenju. Da, držali smo se določenih pravil, ki so se mi zdela veliko preprostejša kot pri nas. Razumela sem jih tudi, če ne razumem jezika. Bili smo v galeriji, na pici, sladoledu, v mestu, trgovini, živalskem vrtu, vodnem parku, na stolpu... čisto enako kot bi bili, če ne bi bilo virusa... le da smo tokrat za spremembo po žepih nosili maske namesto dodatnih evrov. Gneče ni bilo skoraj nikjer. Zdelo se nam je, da je v San Giminianu višek ljudi, ker smo morali parkirati na parkirišču številka 2... no, danes mi je sodelavka povedala, da so oni nekaj let nazaj parkirali približno tri kilometre pod mestecem, ker je bilo vseh 7 parkirišč zasedenih... V Sieni sem obračala praktično polkrožno sredi centra, parkirišče smo dobili tik pod tekočimi stopnicami, ki vodijo v center, v Pisi nobene gneče, v Lucci še manj... ulice mirne, trgovine odprte, na trgih živa glasba... še v filmu je redko lepše...

Plaže niso bile preveč nabite. Je bilo pa najbrž več domačinov, ki jih sicer ne bi srečali, takih recimo, ki si na plažo prinesejo napihljiv bazen in potem v njem gospa srednjih let pije pivo... vsak ima svoj gušt. Slovenskih turistov praktično nismo srečali, bilo je nekaj nemško govorečih, par jih je govorilo francosko... to je pa tudi vse... Nobenega Kitajca, Japonca ali Angleža... vsaj tipičnega ne... lahko, da se je kakšen zakamufliral med prodajalce najboljšega sladoleda na svetu, ki ga ponujajo na vsakem vogalu...

Jaz sem za spomin domov v palcu na nogi odnesla košček morskega ježka, sin je želel majico, mala pa neko plastično sr****, ki je bojda sedaj zelo popularno. Razložila mi je, da je proti stresu... potemtakem bi si jih morala jaz kupiti najmanj 30. Pa smo raje kupili vino in dobro hrano. Pojedli in popili smo vse na licu mesta. Saj ne za drugo, ampak da ne bomo preveč polnili avtomobilov za domov. Si je pa naš sopotnik omislil mlinček za poper. Znamke Renault. Pardon. Peugeot. Skoraj bi se z mlinčkom odpeljali proti domu. Pa ni šlo.

Toskana se je še enkrat več izkazala. Lepa je in te lepote ji ne more vzeti niti epidemija. Če odmislim maske, ki se valjajo po plažah in parkiriščih.

Delta počitnice ali kako izgleda krasni novi svet

Pred nami je prva runda poletnega dopusta... Še globoko v epidemiji smo v upanju, da v poletnih mesecih odide virus ali pride zdrava pamet, rezervirali nastanitev pri naših zahodnih sosedih. Hitro so stekli meseci merjenja telesne temperature z masko na obrazu. In zdaj, tik pred zdajci, ko urejam vse potrebno za naš nekajdnevni odhod v Toskano, ugotavljam, da potrebujem več papirjev kot, če bi otroka odpeljala na ogled meje med Severno in Južno Korejo. Testirati se je potrebno pred odhodom... tudi otroci starejši od 6 let... da ne vnesemo v sosednjo državo nevarnega prehladnega virusa... in ob povratku... da tega istega virusa ne prinesemo v domovino...

Najprej je izziv pridobivanje informacij o pogojih za vstop v državo in trenutnih ukrepih v posamezni državi... ker je to stalna spremenljivka, kot na primer čas, le da je ta predvidljiv... smrtonosni virus in posledični ukrepi, da ga zatremo v kali, pa niso predvidljivi in zato je možnost za zadetek podobna kot na lotu, za karanteno pa veliko višja... Ko se prebiješ čez mnoge spletne strani z nasprotujočimi oziroma različnimi informacijami, se prične izpolnjevanje obrazcev, kjer začneš razmišljati o svoji kriminalni preteklosti in o tem, kam si skril truplo in kako za vraga se tega ne spomniš... Prijave, odjave, neuspešni poskusi, točen čas vstopa v državo, mejni prehod, telefonska številka... najbrž je bil formular pri pogojnem izpustu iz Alkatraza manj natančen... in pred odhodom je potrebno še testiranje ali potrdilo, da si cepljen oziroma da si nevarno okužbo prebolel v zadnjih šestih mesecih in lahko veselo letaš naokoli... torej še papir več za vse starejše od šestih let... ni mi jasno, zakaj so potegnili črto ravno pri 6... stroka že ve...

Moram pa priznati, da me je kljub vsemu cirkusu v zadnjem letu, delta vseeno napolnila z upanjem... da je narava močnejša od človeške neumnosti... in virus očitno slabi... kljub temu, da smo imeli idejo o hermetičnem zaprtju, nam (na srečo) ni uspelo in je virus pričel izgubljati moč... vsaj tako kaže... kdaj bodo izgubili moč tisti, ki nam jemljejo svobodo gibanja in odločanja o preživljanju lastnega časa, ki ga nimamo neskončno na voljo, pa najverjetneje odločamo sami... ali pa tudi ne... presodite sami...