Toskana malo drugače

Prve počitnice v novem svetu, kjer štejejo skoraj samo še PCT pogoji, so minile presenetljivo mirno. Če odštejemo stresne predpriprave in brskanje za pogoji sestavljenimi iz spremenljivk, je Toskana takrat, ko je ne oblega na stotine turistov, samo še lepša. In domačini veliko prijaznejši, ker je pomemben prav vsak, ki se prebije čez barikade sestavljene iz birokratskih ukrepov. Vsak, ki si v teh norih delta časih upa na dopust.

V osmih dneh, ki smo jih preživeli pri zahodnih sosedih, nas nihče ni vprašal ničesar. Pravzaprav ni bilo o koroni ne duha ne sluha, razen v Lidlu, kjer so prodajali pivo z zelo sumljivim imenom. Nihče ni ničesar preverjal, v času celotnih počitnic nas ni nihče vprašal niti za dokumente, kaj šele, da bi od nas zahteval potrdilo o cepljenju. Da, držali smo se določenih pravil, ki so se mi zdela veliko preprostejša kot pri nas. Razumela sem jih tudi, če ne razumem jezika. Bili smo v galeriji, na pici, sladoledu, v mestu, trgovini, živalskem vrtu, vodnem parku, na stolpu... čisto enako kot bi bili, če ne bi bilo virusa... le da smo tokrat za spremembo po žepih nosili maske namesto dodatnih evrov. Gneče ni bilo skoraj nikjer. Zdelo se nam je, da je v San Giminianu višek ljudi, ker smo morali parkirati na parkirišču številka 2... no, danes mi je sodelavka povedala, da so oni nekaj let nazaj parkirali približno tri kilometre pod mestecem, ker je bilo vseh 7 parkirišč zasedenih... V Sieni sem obračala praktično polkrožno sredi centra, parkirišče smo dobili tik pod tekočimi stopnicami, ki vodijo v center, v Pisi nobene gneče, v Lucci še manj... ulice mirne, trgovine odprte, na trgih živa glasba... še v filmu je redko lepše...

Plaže niso bile preveč nabite. Je bilo pa najbrž več domačinov, ki jih sicer ne bi srečali, takih recimo, ki si na plažo prinesejo napihljiv bazen in potem v njem gospa srednjih let pije pivo... vsak ima svoj gušt. Slovenskih turistov praktično nismo srečali, bilo je nekaj nemško govorečih, par jih je govorilo francosko... to je pa tudi vse... Nobenega Kitajca, Japonca ali Angleža... vsaj tipičnega ne... lahko, da se je kakšen zakamufliral med prodajalce najboljšega sladoleda na svetu, ki ga ponujajo na vsakem vogalu...

Jaz sem za spomin domov v palcu na nogi odnesla košček morskega ježka, sin je želel majico, mala pa neko plastično sr****, ki je bojda sedaj zelo popularno. Razložila mi je, da je proti stresu... potemtakem bi si jih morala jaz kupiti najmanj 30. Pa smo raje kupili vino in dobro hrano. Pojedli in popili smo vse na licu mesta. Saj ne za drugo, ampak da ne bomo preveč polnili avtomobilov za domov. Si je pa naš sopotnik omislil mlinček za poper. Znamke Renault. Pardon. Peugeot. Skoraj bi se z mlinčkom odpeljali proti domu. Pa ni šlo.

Toskana se je še enkrat več izkazala. Lepa je in te lepote ji ne more vzeti niti epidemija. Če odmislim maske, ki se valjajo po plažah in parkiriščih.