Skoraj dve leti, številne mutacije in polovico grške abecede je potreboval virus, da me je našel. Pa se nisem nikjer skrivala. Odkar razsaja sem delala v ambulanti, laboratoriju, na terenu in še marsikje drugje. Necepljena. Veliko mojih tretiranih kolegov je padlo mnogo prej. No, omikronu je vendarle uspelo. Vtihotapil se je v mojo nosno-žrelno sluznico in naredil tisti famozni dve črtici. Najprej me je prešinilo, da sem morda noseča. Ko sem na mizi videla poleg mojega še testa svojih otrok, se mi je zazdelo, da bo šlo za kaj drugega. Razen pozitivnega testa, izolacije in klica gospe z NIJZ virusu lahko očitam še dvodnevni zmerno hud glavobol. In... to je to... vse ostalo se mi dogaja tudi brez omikrona... Ob jutrih se mi serozno pocedi iz nosu, kakšen dan odvajam mehkejše blato, občasno me zaboli v eni ali dveh od 640 mišic, ki jih premore moje telo... Je zato res kriva korona? Ne vem. Otroka pa pravita, da mi je omikron spremenil glas. Upam, da je vsaj bolj radijski.
Vem, da lahko bolezen pri vsaki osebi poteka čisto drugače... Če tega ne bi vedela, bi bila vsa dolga leta študija zaman... Vem, da imamo z otrokoma v tem pogledu srečo. Tako kot smo jo imeli tudi z vodenimi kozami. Jasno mi je tudi, da je potek bolezni zadnje različice blažji in večina ljudi, ki trenutno preboleva okužbo, podobno kot sama "bemti" nad izolacijo, pospravlja garderobo in pripravlja drva za naslednjo zimo. Nekateri urejajo vrtove (tudi moja malenkost), drugi razmišljajo in po spletu iščejo destinacije, ki jih bodo dosegli s potrdilom o prebolelosti. Kolegica družinska zdravnica mi je priznala, da se marsikdo zahvali za deset dni plačanega dopusta. Sama vem, da sem mnogo slabšega počutja velikokrat odšla v službo, da bi bila v takem stanju 10 dni doma, niti pomislila nisem nikoli. Priznam.
Nikoli nisem trdila, da virus oziroma bolezen, ki jo povzroča, ni zarezal v življenja mnogih ljudi. Gotovo je. Vsaka bolezen, pa čeprav še tako blaga, je lahko v določenih okoliščinah smrtonosna ali vsaj težavna. In čeprav morda prizadane le peščico ljudi, je za njih pomembna in so upravičeno prizadeti in ohromljeni. Norice? Brezveze. Da, dokler jih ne dobi otrok, ki se zdravi zaradi onkološke bolezni. Toksoplazma ali ošpice? Ni problema. Ja, dokler ne zboli nosečnica. Ali za CMV (citomegalovirus) enako. Mononukleoza. Herpes. Šen. Gripa. Oslovski kašelj. Vse naštete bolezni lahko minejo brez posledic, nekatere celo brez simptomov, lahko pa zaradi spleta nesrečnih okoliščin zbolimo s hudimi posledicami, morebiti je lahko zaplet celo smrtni. Toda...
Smo zato kdaj ustavili svet? Ne. Kot je rekel te dni moj sin: "Mama, kaj zaradi tega že dve leti nismo skoraj nikamor šli?" Pa vendar je to, da smo več ali manj doma ali vsaj v bližini doma pravzaprav še najmanjši problem... Kaj pa to, da smo zaprli šole, ustavili gospodarstvo, ljudi razdelili kot čredo na ubogljive in neubogljive?! To, kamor smo prignali svet s to virozo in kar se zadnji dve leti dogaja tako na lokalni, državni ravni kot globalno, je absurd, ki ne koristi in ne ščiti prav nikogar, pa lahko me zaradi tega tudi pribijete na križ. Menim, da z ukrepi in vsem cirkusom, ki se ga gremo že 23 polnih mesecev, nismo ohranili ali rešili prav nobenega življenja, kvečjemu smo koga oškodovali ali pokončali. Da o slabši kvaliteti in spremenjenih življenskih pogojih in navadah niti ne zgubljam besed. Lahko pripravite les. Naj bo dovolj trden. Za križ. Čakam vas doma. Pozitivna.
