Izziv sprejet ali kdo potrebuje psihologa

Šla sem skozi celoten šolski sistem z malo in osnovno šolo, gimnazijo, končala fakulteto, opravila pripravništvo in zaključila specializacijo. Hkrati s sistemom sem šla tudi skozi življenje, tako kot gremo vsi, le da imamo nekateri boljše obuvalo, nekateri pešačimo bosi, nekateri si pomagamo z orodjem, drugi z orožjem, tretji se borimo brez vsega, izbranci se premikajo s prevoznim sredstvom, v klanec, navzdol, po cvetočih travnikih ali po ostrih kamnih in skozi trnje... da, po okoliščinah se razlikujemo, po ceni, ki jo življenje terja od nas... in to naredi razliko, ki jo merimo v vrednotah... 

Tokrat ne bo tekla beseda o življenskih poligonih, temveč o sistemu... o psihološki podpori, o pogovorih in o tem, ali nam sistem res pomaga takrat, ko gre za nohte... ali si v resnici lahko pomagamo le sami, da se enkrat takrat, ko ne vemo še točno niti spolne usmerjenosti in dejstva, da obstajajo položnice, pravilno odločimo... 

 

Zase vem, da mi nihče ni ponudil pogovora, ko sem razrezala prvo truplo... truplo je imelo vrečko čez obraz in s kolegi smo šli po vajah na pivo... niti mi nihče ni ponudil podpore, ko je bilo prvič treba zakorakati v sobo, kjer so bili bolniki s tuberkulozo ali ko sem prvič pregledala HIV-pozitivnega bolnika...  zvečer sva s cimro pogledale film in se razkužile z notranje strani... o psihologu ni bilo govora, ko mi je pred očmi umrl prvi bolnik, niti takrat, ko je bil ta bolnik otrok... na hodniku me je starejši kolega udaril po rami in pospremil z besedami, da je bila njegova izkušnja hujša... mir sem poiskala v skalah... nihče naju ni nič vprašal, ko sva dva "zelenca" ustavljala arterijsko krvavitev, ki je segala do stropa... se je pa našel nekdo, ki naju je poslal pod tuš... in na malico... da se bova boljše počutila in se vrneva, ko bo mesnica ponovno bolniška soba...

So stvari, ki so tabu teme... tudi za psihologe... in ki se jih ne predela na kavčih pri psihiatru, ampak med skalami visoko nad prepadi, v domači postelji, s kolegi ob šanku in s črnim humorjem... ne vem, ali je prav, da je tako, ampak pri večini deluje... pri nekaterih pa način popolnoma odpove... in terja žrtve... najbrž gotovo ni prav to, da je dejstvo, ali boš zdržal ali se zlomil skozi poklicno življenje, zgolj posledica najstniške odločitve... toda obstajajo tudi odcepi in stranpoti... po katerih moraš kreniti sam, kajti ni psihologa, da te pošlje nanje... Zase lahko rečem, da do danes nisem imela občutka, da bi potrebovala pogovore s strokovnjakom in zagotovo vem, da bi potrebovala psihiatra po le enem dnevu dela kot vzgojiteljica v vrtcu... ker to pač ni zame... Hvala bogu, da smo si različni in ne zlomi vseh ista palica...

Kaj pa gripa?

Kje je gripa? To vprašanje si v zadnjem času postavlja marsikdo, večkrat se pojavlja tudi v medijih... No, nisem čisto prepričana o tem, kje gripa je, lahko pa vam odgovorim na to, zakaj je pri nas ni...

Najprej, vrhunec gripe šele prihaja, v sezoni 2019/20 je bil vrhunec gripe v drugi polovici januarja in navadno nas vsako leto gripa množično obišče šele po božično-novoletnih praznikih, takrat, ko malo bolj zahladi. Pa nas bo tudi letos? Z maskami in ostalimi zaščitnimi ukrepi se ne zaščitimo samo pred "ta hudo" korono, temveč tudi pred drugimi respiratornimi okužbami. Pred manj prenosljivimi oziroma po domače "napadalnimi" okužbami smo zaščiteni še bolj. Okužb je vsekakor manj tudi iz razloga, da se jih manj išče. V zadnjem tednu leta 2019 je bilo po podatkih Laboratorija za javnozdravstveno virologijo opravljenih 544 testov na respiratorne viruse (vključena tudi influenca A in B), v zadnjem tednu lanskega leta pa 197 testov, torej več kot polovico manj. Tudi v tednu po novem letu je razlika 466 minus 223. Čeprav moram priznati, da je mene število testov pravzaprav presenetilo... glede na to, da opravimo po 6000 in več PCR testov za SARS-CoV-2 dnevno, ne vem, kdaj smo tako zelo povečali kapacitete za tovrstno testiranje, tako v mašinah, osebju kot finančno... praktično čez eno koronsko noč... Nadalje, v zadnjem tednu leta 2019 je bilo 63 pozitivnih na gripo (55 Influenza A, 8 B) ter 188 na druge respiratorne viruse (sem spadajo RSV, Adenovirus, Bokavirus, Koronavirus-stari znanci,ne SARS-CoV-2, Metapneumovirus, Parainfluenza, Rinovirusi), v zadnjem tednu lanskega leta nobenega pozitivnega na gripo ter 5 pozitivnih na ostale respiratorne viruse. V tretjem januarskem tednu leta 2020 je bilo med 916. testiranimi na respiratorne viruse kar 221 pozitivnih na gripo, 225 pa na druge respiratorne viruse. Letos najverjetneje ne bo tako... ker smo izolirani, zaščiteni in kot nori testiramo na SARS-CoV-2. Iščemo krivca. In krivec je trenutno lahko samo eden.

Sama ne vidim tolikšnega problema v zmanjšanem številu respiratornih okužb, to je logična posledica zaščitnih ukrepov in postavitvi korone v prvi plan, temveč v temu, da smo malo (ali bolj) pozabili na HIV, hepatitise, gonorejo, psevdomonase in vrsto brez konca z bolj čudnimi in nepoznanimi imeni... tu maska ne pomaga... narkomani se kljub karanteni še vedno špikajo, medicinski posegi potekajo in predvsem, ljudje seksajo... verjetno še več... zato še vedno velja... s seksom ni nič narobe, lepa stvar je to, toda kljub maski si vseeno nadenite kondom, pa tudi kakšno cepljenje ne škodi... zato, ker so vsi ti (in še kakšen več) povzročitelji še vedno z nami kljub koroni, čeprav smo nanje pozabili... in kmalu bo prišla pomlad in z njo klopi skupaj z borelijo in virusom klopnega meningoencefalitisa... in nato poletje in z njim komarji z virusom zahodnega nila, lahko tudi ziko in malarijo... kdo ve?! Pa tudi seksali bomo še vedno... oziroma vedno bolj, če se bo trenutna situacija nadaljevala...

V glavnem, pazite nase... zaradi korone nič ni izginilo, morda se je samo potuhnilo ali pa je naša pozornost preusmerjena drugam in zato smo še toliko bolj ranljivi...

Da, res je, da je v tem zapisu veliko mene kot zdravnice, še več pa je mene kot mame... ker mi ni vseeno... kaj bo z našimi otroci v tem norem svetu, kjer je pomembno samo to ali si za, ali si proti, ali si njihov, ali nisi njihov... Sama pa mislim, da je pomembno predvsem to, kdo si, še bolj pa, da veš, kam spadaš, in znaš poskrbeti zase in tiste, ki jih nosiš v srcu... to bo, kot kaže, vedno težje... in zato našim otrokom prav nič ne zavidam.

Čista 10ka

Danes praznujeva desetko... ti praznuješ 10. rojstni dan, jaz pa 10. obletnico nove vloge, poklica, odgovornosti in radosti... 10 let sem mama... tvoja mama... in to mi je v čast... tega danes ne veš in niti ne boš bral teh vrstic, čeprav si razlog, da se je vse skupaj začelo... toda mogoče boš nekega dne prebral... in takrat boš vedel, pa četudi le samo globoko v tvojem srcu...

Ko se ozrem nazaj, ne morem verjeti, da je tako hitro minilo... da si tako hitro zrastel v malega možaka, ki mi krajša vožnje in skrbi, da od utrujenosti ne zaspim, se trudi, da bi čimprej osivela, poskrbi, da mi ne ostane prevelika vsota na računu ali v denarnici in je razlog, da ima življenje smisel. Da, tako preprosto je to, čeprav iz dneva v dan zgleda komplicirano... saj veš...

 

Pred dnevi sem iskala gradivo za šolo na daljavo in na računalniku brskala po starih dokumentih... naletela sem na videoposnetke iz časa, ko si bil še majhen... dojenček, ki si je jogurt zlil na glavo, enoletnik, ki je poslušal Avdiča in malček, ki se je veselil Miklavževih daril, zraven pa veselo komentiral z bogatim besednim zakladom... na večih posnetkih sem te nosila na "štupo" ramo... čeprav se ti kasneje ni zdelo tako, sem te veliko prenosila, še več pa govorila s tabo... na posnetku je tudi nona Marija... s katero se nista imela le rada, temveč sta se oboževala... vem, da jo pogrešaš, čeprav tega ne pokažeš... Kako vem? Ker jo jaz tudi... v marsičem sva si podobna, bolj kot se ti zdi... in čeprav se zdi, da je 10 let minilo, kot bi mignil, je na tistih posnetkih drugačna Anja, drugačna mama... tako, da nisem čisto gotova, kdo je v teh desetih letih zrastel več... ti ali jaz... no, v višino gotovo ti... to ti priznam...

Za nama je desetletje učenja, vzponov, padcev, veselja, solz, žuganja, objemov, nasmehov... marsikaj sva osvojila, se naučila in upam, da naju veliko vsega tega še čaka... verjetno ni tako zelo lepo biti moj sin, kot je meni biti tvoja mama... toda nekega dne boš razumel... da mame učimo za življenje... za svet, ki ni niti približno tako topel in varen, kot je mamino naročje...

Rada te imam, sin moj... od prvega dne...

Tvoja mama