Šla sem skozi celoten šolski sistem z malo in osnovno šolo, gimnazijo, končala fakulteto, opravila pripravništvo in zaključila specializacijo. Hkrati s sistemom sem šla tudi skozi življenje, tako kot gremo vsi, le da imamo nekateri boljše obuvalo, nekateri pešačimo bosi, nekateri si pomagamo z orodjem, drugi z orožjem, tretji se borimo brez vsega, izbranci se premikajo s prevoznim sredstvom, v klanec, navzdol, po cvetočih travnikih ali po ostrih kamnih in skozi trnje... da, po okoliščinah se razlikujemo, po ceni, ki jo življenje terja od nas... in to naredi razliko, ki jo merimo v vrednotah...
Tokrat ne bo tekla beseda o življenskih poligonih, temveč o sistemu... o psihološki podpori, o pogovorih in o tem, ali nam sistem res pomaga takrat, ko gre za nohte... ali si v resnici lahko pomagamo le sami, da se enkrat takrat, ko ne vemo še točno niti spolne usmerjenosti in dejstva, da obstajajo položnice, pravilno odločimo...
Zase vem, da mi nihče ni ponudil pogovora, ko sem razrezala prvo truplo... truplo je imelo vrečko čez obraz in s kolegi smo šli po vajah na pivo... niti mi nihče ni ponudil podpore, ko je bilo prvič treba zakorakati v sobo, kjer so bili bolniki s tuberkulozo ali ko sem prvič pregledala HIV-pozitivnega bolnika... zvečer sva s cimro pogledale film in se razkužile z notranje strani... o psihologu ni bilo govora, ko mi je pred očmi umrl prvi bolnik, niti takrat, ko je bil ta bolnik otrok... na hodniku me je starejši kolega udaril po rami in pospremil z besedami, da je bila njegova izkušnja hujša... mir sem poiskala v skalah... nihče naju ni nič vprašal, ko sva dva "zelenca" ustavljala arterijsko krvavitev, ki je segala do stropa... se je pa našel nekdo, ki naju je poslal pod tuš... in na malico... da se bova boljše počutila in se vrneva, ko bo mesnica ponovno bolniška soba...
So stvari, ki so tabu teme... tudi za psihologe... in ki se jih ne predela na kavčih pri psihiatru, ampak med skalami visoko nad prepadi, v domači postelji, s kolegi ob šanku in s črnim humorjem... ne vem, ali je prav, da je tako, ampak pri večini deluje... pri nekaterih pa način popolnoma odpove... in terja žrtve... najbrž gotovo ni prav to, da je dejstvo, ali boš zdržal ali se zlomil skozi poklicno življenje, zgolj posledica najstniške odločitve... toda obstajajo tudi odcepi in stranpoti... po katerih moraš kreniti sam, kajti ni psihologa, da te pošlje nanje... Zase lahko rečem, da do danes nisem imela občutka, da bi potrebovala pogovore s strokovnjakom in zagotovo vem, da bi potrebovala psihiatra po le enem dnevu dela kot vzgojiteljica v vrtcu... ker to pač ni zame... Hvala bogu, da smo si različni in ne zlomi vseh ista palica...
Ni komentarjev:
Objavite komentar