Vsem so všeč velike začetnice...sploh inicialke, tiste ornamentirane začetnice poglavij, ki nas kar vabijo, da se spustimo v nekaj razburljivega, se naučimo nekaj novega in osvojimo kanček več modrosti.
Da lahko zapišemo veliko začetnico, moramo prej narediti vsaj piko. Moramo spustiti glas, nekaj dokončati, da lahko začnemo znova. Pika zgleda nedolžna, pa ni... v bistvu, je najbolj zaje**** ločilo, vsaj kar se življenjskih odločitev tiče.
Pri klicaju je drama, je krik, norišnica in pozabimo na lastno vpletenost in bolečino s tem, da na kup spravimo čim več ljudi, s tem, da naredimo masaker... pa kakorkoli, naj bomo žrtve ali krvniki... par krikov, malo drame, klicaj in nova velika začetnica... Pri vprašaju je še nekoliko lažje, sicer nimamo odgovora, največkrat se nam sanja ne, kaj počnemo, toda velika začetnica predstavlja novo upanje, da nam bo nekoč uspelo najti odgovor... Mogoče je odgovor na dlani, mogoče v naslednji knjigi, toda smisel je navadno v vprašanju in upanju, da nam nekoč uspe priti do odgovora...
In ostane nam še pika... nedolžnica, majhna, nič ne zgleda krivo, zanjo potrebujemo le mini kapljico črnila... toda pika ne prinaša drame, niti se ne sprašuje, samo tam stoji in sama zase modruje... zaključuje... mirno in tiho... majcena pikica točno ve, da je prišla do zaključka in da stoji tam, da iz nje zraste nekaj velikega, recimo velika začetnica... je premišljena, umirjena, se ne krega, je za odrasle ljudi, s hladnimi glavami in modrostjo v srcu... je za Velike ljudi, ki s pogumom, še bolj pa razumom začenjajo nove poti...
Ni komentarjev:
Objavite komentar