Nič ne diši tako kot pomladni dež. Tako lahkotno, mirno in osvežujoče. Kot novo rojstvo. Polno. Zadostno. Nič ne pomladi tako kot pomladni dež. Telo in duha. Koža nabrekne in gubice, ki jih je pustila jesen izginejo in vpijejo vso svežino, ki jo ponujajo kapljice polne življenja... To je edini dež, ki naredi naravo še bolj zeleno... sivine ni niti slutiti, zelena postane še bolj živa in pred očmi poganjajo popki, se odpirajo listi in narava vpija vse, kar meni, da je v zadnjih nekaj mesecih izgubila... strehe izpirajo bremena zime, dimniki pokukajo opečnato rdeči iz temnih saj, cvetje se otresa prahu in travniki se umivajo za preporod. Vse je tako živo in mirno obenem.
Pomladni dež nikoli ne zmoti... pomladni dež poživi. Medtem ko trka ob dežnik ali "kapuco", poslušam njegovo melodijo in jo vpijam z vsakim korakom... in grem... ena lepših melodij mlade narave mi trka na ušesa... miren pomladni dež... divja narava, ki čaka v zasedi, da iz te mirnosti rodi svoj višek... kapljice pomlajujejo mojo kožo... rada bi vrnila vse, kar je vzela zima... da, ponovno živi!... ponovno živim... in drobne kapljice popijejo vso težo, ki jo je prinesla preteklost in skozi moje nosnice vstopa vame nov zagon, nova moč... oči medtem počivajo na oprani zeleni, na prazni in mokri pokrajini, ki dela družbo le meni in mojim psom... toda okoli mene je toliko življenja, toliko pomladi, toliko energije... da ponovno zaživim!
Ni komentarjev:
Objavite komentar