Neskončno miljard

Lahko bi napisala knjigo. Tipkali bi prsti, a govorilo bi srce. Kot sedaj. 1000 besed ni dovolj za ljubezen in skrbi, ki se naberejo v maminem naročju. Nekoč bo čas tudi za knjige, takrat, ko bo Miškulin sam služil za sir in bo Brusnica že sladka.

Danes sta oba z mano doma. Miškulin je nekaj staknil in kuha na 39.5 že ves dopoldne, Brusnica bi rada sedela, a ne ve še točno, kako se temu streže. In tako kraljujemo na kavču. Mama na sredini, na eni strani Miškulin z velikimi rdečimi kolobarji na licih v maminem naročju, na drugi strani Brusnica naslonjena na mamin bok z nosom nižje od kolen. Ena mamina roka masira malega bolnika po hrbtu, druga s polovično uspešnostjo pomaga akrobatki loviti ravnotežje. Dela preveč. Skrbi še več. Rok premalo. Vendar lepo. Presenetljivo mirno, spokojno in ubrano. In tako lovimo ravnotežje...mesec za mesecem, teden za tednom, dan za dnem, uro za uro in dih za dihom... ravnotežje med spokojnostjo, živčnim zlomom, mirnostjo, kričanjem in veseljem. Ljubezen je pa vedno z nami, ne glede na vse... O, kako ju imam rada... "Neskončno miljard!" bi rekel Miškulin.