Praznik delovnega ljudstva

Delavski praznik sem, tako kot se zanj spodobi, preživela delovno. V barvah. Dobesedno. Sicer samo v enem odtenku, vijoličnem, toda v njem sem se skoraj utopila. Še prej pa se z okupatorjem dušila med brušenjem starih vrat. Več kot pol stoletja so že stare skrivnosti izza njih, ampak jih ne damo. Ne vrat, ne skrivnosti.

V dveh letih, odkar se grem lastnoročno, tankodenarnično in lastnostilno obnovo kraške hiše, sem najbrž Merkurju pustila že kakih 1000 evrov za barvo... za vse ostalo pa še nekajkrat toliko... človek bi si mislil, da dovolj najmanj za gratis toplice, po njihovi logiki pa ni dovolj niti za priznanje garancije na tri mesece star bojler, iz katerega se je cedilo kot iz počenega lonca... pogledi so različni... pustimo prodajalce, raje ostanimo pri prazniku...

Praznik delovnega ljudstva je torej pri hiši minil v barvah obnove našega kraškega doma. In z vonjem mesa na žaru. Brez drugega pač ne gre. 3. maja se ti mora ob uspešnem praznovanju bruhat, če greš mimo česa, kar spominja na žar. Ne vem, kaj ima žar z delom, ima pa s praznikom zagotovo. Obratno kakor hiša. Ob odločitvi, da se grem "home made" obnovo, so se naši prazniki končali. Postali so delovni. Tolažim se s tem, da bomo nekoč imeli kje praznovati. Vsaj otroci, če meni ne bo uspelo ali ne bom več znala. Žar je pa tako ali tako dobil mesto že kmalu po vselitvi, skoraj pred mano.

Živel 1. maj! Naj se delo začne. Pardon, nadaljuje.