Pol svečke

Danes moja Brusnica piha polovičko. Lahko bi napisala zgodbo o tem, kako sem jo poimenovala Brusnica ali kako mi je, še preden je dobila ime, tisto z osebne in to domače, segla do srca... vendar je danes naš interni praznik in zgodbe pripovedujem drugič... zanjo sem se borila, ko je bila v trebuhu, sama, mama... in verjela... sama... in nikoli ne bom pozabila, kako sem jo staro slab dan, držala v naročju in jokala kot dež... od čiste sreče, da je moje dete zdravo... ja, tudi sreča je mokra... in nikoli napol.

In Brusnica nam dela družbo že celih 6 mesecev. Tako se je zrasla z nami, da se mi zdi, kot da je že od nekdaj poznamo... njen smeh je nalezljiv, njeni laski mehki in vriskanje prisrčno... name se ob vsaki priliki prisesa kot piškur... piškur z nasmehom... zaenkrat še brezzobim, ampak najverjetneje ne dolgo več... Rada ima kuhana jabolka in mineštrice, najraje pa mamino mleko, pa tudi adaptirano je super, rada ima brata, mamo in tatija, obožuje dom, svojo posteljo, še bolj zakonsko, in naše kužke, rada opazuje muce ter se sprehaja v kengurujčku. Veliko ljubezni za 6 mesecev. Brusnica ne mara gneče, kričanja in nemira, ne mara, da ji sonce sije v oči, sovraži oblačenje in kapo na glavi, ne mara lakote. Dovolj karakterja za pol leta. Tako se začne.

Želim ji, da dozori v sadež zrele ljubezeni, rdečo brusnico s polnim okusom, osebnostjo, ki se zna postaviti zase...četudi je torte samo pol.