"Škljoc"

Tokrat je drugič...in vse, kar je bilo prvič dobro, skušam obdržati oziroma ponoviti, kar je bilo malo manj dobro pa popraviti. Čisto človeško.

Moj mož me zelo nerad fotografira. Najprej si tega nisem hotela priznati, nato sem si tri leta s tem belila glavo, bila užaljena in kuhala mulo, potem se kaki dve leti kregala, zdaj pa mi je že kar nekaj časa vseeno. No, palice za selfije si nisem še zamislila, fotoaparat raje polagam na vse mogoče naravne podstavke in zaenkrat mi kar gre. Na nosečnost sem si pa vseeno zaželela spomine večje od tekanja izza skale pred fotoaparat in najela čisto pravo fotografinjo. Natašo.
Na prvo nosečnost me veže veliko lepih spominov, a zelo malo fotografij, za kar mi je danes žal. In zato sem se tokrat odločila, da izpeljem drugače. Šesti čut mi pravi, da imam zadnjo priložnost. No, hvala bogu, dobila sem drugo, niso vsi deležni te sreče.

Naš dan D oziroma dan, ko smo bili zmenjeni za fotografiranje se ni začel najbolje. V zraku je visela vlaga, četrti vročinski val se je že zgodaj zjutraj pretvarjal v prve kaplje dežja in potu, ki so tekle s čela v zakonu z gravitacijo. Mož ni razumel koncepta fotografiranja, še zdaj ne razume moje želje, vendar je pa vztrajno hotel biti zraven. Meni se pa ni dalo kregat. Vendar sem prepričana, da si tega ne zaslužim. Oziroma mislim, da en dan samo zame, ne bo nikogar pokončal. Mali se je ravno vrnil iz počitnic pri noni in bil temu primerno spremenjen, vsakič traja dolgo, preden se spet vrne naš sin. In tako smo ves dan lovili vreme in razpoloženje, Tamara mi je s kopico pudra pokrila podočnjake, sonce je le dobilo bitko s težkimi nevihtnimi oblaki...in smo šli...po nekaj začetnih nerodnih korakih, smo ujeli naslednje spomine na veliki šmaren in trebuh, Kras in poletje, ki nam počasi, a vztrajno beži v jesen...

Napisano 16.8.2015; trajanje nosečnosti 27 tednov in 5 dni.