Jutri je nov dan. Služba ni nova, je pa občutek večer poprej skoraj tak. Vrniti se nekam za 40 ur tedensko po 1 letu, 1 mesecu in 1 tednu je vse prej kot lahko. Poleg tega pa še preživeti približno 15 ur tedensko na slovenskih cestah. Ni mačji kašelj. Vsaj v službi je ok in rada opravljam svoje delo, skrbi pa me veliko stvari, ki so posredno povezane z odhodom v službo. Cesta, sneg, megla, norci za volanom, otroci, viroze, vzržljivost avtomobila, psi,... skrbi mi hromijo srčno mišico in večer prej je najhuje. Pa vem in verjamem, da bo šlo. Mora.
In ko so me skrbi hromile večer pred ponovnim druženjem s sodelavci in cestami, uleti mali in pripomni: "Mama, sem vesel, da greš v službo, veš?!"
Jaz pa:" Lepo, ampak jaz pa nisem ravno vesela, bi bila raje še nekaj časa z vama (op.a. mojima malima sončkoma)."
On pa modro: "No, potem ti bo pa moral dat tati še eno semenčico, da boš lahko še enkrat rodila. In bomo spet vsi skupaj doma!"
In kljub vsemu stresu in med mislimi ali sem res pripravila vse za ponovni delovni začetek, so se moje trebušne mišice pošteno razmigale.
In ko so me skrbi hromile večer pred ponovnim druženjem s sodelavci in cestami, uleti mali in pripomni: "Mama, sem vesel, da greš v službo, veš?!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar