Velikokrat je prepozno. Prepozno, da bi naše besede prišle v prava ušesa, naši občutki našli pot do pravih src. Svojo žalost in zamudo pretopimo v vosek in prižgemo svečko. Komu gori?
Ste danes objeli svoje otroke? Poklicali mamo, očeta in jima povedali vse, kar se vam zdi, da bi morala slišati? Ste objeli partnerja in mu prišepnili nekaj sladkega na uho? Jaz nisem, priznam... vsi upamo, da morda jutri ne bo prepozno in niti pojutrijšnjem, popojutrijšnjem... ljudi jemljemo za samoumevne... pa niso... Življenje je v svojem bistvu zelo krhko, to se vidi na intezivnih enotah vsak dan... piiiiip in konec!
Ne izkazujmo svoje ljubezni s kupi krizantem, nima smisla, ne vidijo... raje izkoristimo trenutke dokler smo tu... Zemlja je lahko pekel in raj, kot si naredimo, kot želimo... in poskrbimo, da ne bo prepozno....prehitro je prepozno... in ostanejo nam le krizanteme...
Ni komentarjev:
Objavite komentar