Ponedeljek

Spet ponedeljek. Sovražim ponedeljke, vojna se je začela 1.9.1990, ko sem prestopila prag male šole in fronta je še vedno odprta vsak ponedeljek. Mislim, da ne bo nikoli premirja. Tudi ponedeljek na dopustu je čuden ponedeljek, nedelja pred njim je super, ker veš, da ti naslednji dan ni treba v službo, ampak ponedeljek...Kaj pa velikonočni ponedeljek? Ne niti ta mi ni všeč, ker kot spomenik na koledarju označuje konec praznikov...ni treba, da se vlečem ven, ni mi všeč in .
Še moj sin je vedel, kdaj je prava ura za pogledat na svet....sobota malček pred kosilom...po meri za njegovo mamo!

Zdaj so mi ponedeljki pa še hujši kot ponavadi...zakaj? Zato ker je treba na noge ob 5h in direkt v Ljubljano in tako vsak delovni dan do petka, zato ker cele vikende pustim v stenah in prahu starega pohištva, ne glede na to ali zunaj sije sonce ali lije kot iz škafa....in ko vikend bliskovito mine, ugotovim, da sem naredila slabo polovico tega, kar sem načrtovala....nato pa spet kradem temne ure preko tedna in delam velike plane za naslednji konec tedna.

Čeprav sedaj dobiva počasi obliko...ok, oblika je stara...ampak prostori dobivajo namen in barve, pohištvo prav tako...res škoda, ker manjka še povezava po kablu do sveta, da bi vam to lahko pokazala, ampak ne bom pozabila, obljubim...ta konec vikenda sem v svoji kuhinji (načrtovanje, izvedba in zemljiška knjiga) prvič skuhala kosilo v celoti, brez instant vložkov in "važev" iz mamine zakladnice. Jejjj!