TE OKREPI. Hmmm, ko je najtežje, je ta stavek povsem odveč... razpravljanje o tem in to ravno v trenutku, ko je težko, je nesmiselno... V življenju ne zavihamo rokavov in grizemo bodečih žic zato, da bi umrli, temveč zato, da bi PREŽIVELI. Če bi si želeli umreti, propasti ali preprosto prepustiti toku, ne bi storili ničesar... doma na kavču bi se basali s čipsi ali v kantini sedeli ob sodu vina... in čakali... v primeru smrti, dobesedno in v simboličnem pomenu, je pa tako ali tako vseeno... in še nekaj... v najtežjih trenutkih je razmišljanje navadno zelo kratkoročno, ne načrtujemo daljnosežno, temveč zgolj naslednje poglavje, stran, naslednji korak, premik, vdih... ker je tako lažje PREŽIVETI.
KAR TE NE UBIJE, TE PREŽIVI, OŽIVI IN PREBUDI. Toda na kratek rok te "zjebe", uniči... tako telesno kot duševno... ja, dragi moji, temu rečemo stres... reakcija "boj ali beg" ali morda oboje hkrati... s čiri na želodcu, potnimi dlanmi, prekomerno težo, oslabljenim imunskim sistemom, neprespanimi nočmi... medicina ni vesoljska znanost in hormoni te ne ubijejo, te pa skoraj... ali pa se sam, zaradi njih... sploh, če se predolgo boriš z mlini na veter...
Zase raje vidim, da me stres ne ubije in me čimmanj krepi... že tako je včasih modrost preživeti z vsem kar prinese čisto navaden vsakdan... in na koncu se tako ali tako življenje vedno izteče... mislim pa, da je še kako pomembno kdaj, kako in kakšen življenski roman se je spisal vmes...
Ni komentarjev:
Objavite komentar