Prvošolka

In je odšla. S torbo na malih ramenih. Še ona. V šolski svet, ki bo krojil njeno življenje vsaj naslednjih 12 let. Učila se bo tako ali tako vse življenje. Kot se vsi. Vprašanje je le, česa se v resnici naučimo. Njen prvi šolski dan je bil drugačen kot bratov pred nekaj leti. Našo realnost sedaj kroji epidemija in tudi prvi šolski dan ni nobena izjema. V razred so prvošolčki odkorakali le v spremstvu učiteljic. Brez staršev, ki smo ostali pred šolo, kjer so nas kljub izredni situaciji nagovorili ravnateljica, župan (tokrat prvi mož občine), policist in pedagoginja. Dobro, da je bilo lepo vreme. Ob nagovoru slednje k sreči otroci niso bili prisotni, ker so se v tem času sladkali s torto. Vsaj nekaj. Da jih ne mine že prvi dan. Raje naj bodo še nekaj let otroci, četudi v šolskih klopeh. Starše so kar v štartu razdelili v dve skupini in na hitro naučili uporabo programa za šolanje na daljavo. Pravijo, da za vsak slučaj. Bojim pa se, da je za prej ali slej.

V šolski svet sem jo pospremila sama, mama. Najbrž sva bile samo midve brez moškega spremljevalca. Ne vem, ker nisem gledala. Pa nič ne de. Ker sva se obe počutili v redu. Ona je rojena na Krasu, jaz se z vsakim letom počutim bolj domače. Obe sva imeli družbo. Nisva se počutili osamljeni. V ženskah je moč. Da naročijo kavo in sladoled. In pelinkovec. Ter vsaj malo spremenijo svet na bolje. Dokler ponovno ne zaprejo teras.