Leto, v katerem mine dan brez ljubezni, je za dan krajše. (neznani avtor)

In smo se prebudili v novo jutro, prvo jutro prvega meseca v letu. Stare koledarje zalučali med papir za reciklažo in začeli na nepopisanem svežnju dvanajstih mesecev. Kaj nam bo prineslo novih 365 dni? Nihče ne ve, kako bomo potacali to sveže zasneženo polje, kje bomo pustili sledi, kaj zasadili, ko skopni sneg in kakšen bo pridelek jeseni, tudi najboljši vedeževalki na tem svetu se ne sanja, kako se bodo križale naše poti, kaj se bo končalo in kaj prižgalo, za koga bo leto dobro in za koga ne.

Nekaj pa vem, zagotovo, sama, brez vedeževalk in horoskopov. Na družinski voščilnici sem to napisala vsem bližnjim in danes pišem vam, prijateljem, ki berete te vrstice. Nekateri zmačkanih glav, drugi utrujeni od bremen preteklosti, tretji zadovoljni s tem, kar ste dosegli, nekateri presrečni, ker ste spoznali svojo pravo pot, postali starši, našli sorodno dušo... Za vse nas, vesele in žalostne, velja isto. Imamo samo eno. Življenje. In samo en smisel. Ljubezen. Vsak dan brez ljubezni je izgubljen za vedno in vsak izgubljen dan pomeni drobec življenja manj. Imejmo radi. Sebe. Otroke. Može in žene. Starše. Psa. Sosede. Hrčka. Prijatelje. Svobodo. Življenje. Ljubimo čas, ki nam je namenjen, ne zapravljajmo ga za stvari in nikakor ne za ljudi, ki nas ne izpopolnjujejo. Ljubimo pot, ki jo prehodimo in cenimo trenutke, ki se v naših srcih spremenijo v večnost. Prižgimo iskrice v očeh, v srcih zanetimo ljubezen in leto bo trajalo 365 dni in še mnogo, mnogo dlje... do večnosti.