Želja

Vsi si želimo. Globoko v svojih srcih negujemo in hranimo male želje, ki s časom zrastejo čez srce in nam kradejo kisik, dušijo nas in prepričujejo, da nismo popolni, da nismo srečni brez uresničitve teh nevidnih zatiralk. Iščemo svoje polovice, svoje korenine, namen in uresničitev. Vsi imamo želje. In vsaka želja je velika za srce, ki mu pripada.

Prav je, da si želimo. Da stremimo k ljubezni, k boljšemu jutri, k boljši različici sebe. Vendar ob tem nikar ne pozabimo želja, ki smo si jih že izpolnili. Bitk, kjer smo že zmagali. Uspehov, kjer smo si že ploskali. Ali pa vsega tistega, kar nam je življenje poklonilo, brez da bi se sploh zares trudili. Najboljše stvari se navadno zgodijo spontano. Padejo z neba v naše naročje. Moja otroka sta tipičen primer spontane sreče. Ne bi mogla biti bolj moja in bolj popolna. Najboljša sta. Po meri zame. Vsak otrok je po meri svoje mame.

Priznam, velikokrat se počutim preobremenjeno, izžeto, neljubljeno in neobvarovano... toda osamljenost mi je popolna neznanka odkar sem se z ustnicami prvič dotaknila glavice mojega sina, odkar je v moji nosnici našel pot vonj novega življenja. Z otroci nisi sam, nisi osamljen in nisi zapuščen. To je največ, kar lahko dajo. Zlezejo v srce in postanejo želja, želja in hkrati upanje, da bo vse dobro.

Vsi si želimo. In prav je tako. Toda nekateri srečneži smo si največjo željo že izpolnili. Postali smo starši. Mogoče nismo našli svojih korenin, niti svoje popolne polovice, po svetu korakamo trudnih nog, brez angelskih kril, s kolobarji pod očmi, mogoče ne bomo nikoli našli svojega pravega namena ali višjega poslanstva, toda uresničili smo se kot mame in očetje. In želja je našla pot iz srca do neba, našla je pot v prihodnje rodove. Postala je upanje.