Živalski vrt - drugič

V živalskem vrtu v Ljubljani smo se, tako kot lani, borili proti okupatorju. Le da se je letos borilo kakih 1000 ljudi manj, ne vem točno, česa so se prestrašili, mogoče prazne denarnice, lahko, da vremena....kakorkoli...nam je bilo opazovanja iz prve vrste čisto všeč.

Obiskati živalski vrt z enoletnikom ali dvoletnikom je velika razlika....in če boste kdaj razmišljali o tem, ali bi za prvi rojstni dan otroka odpeljali v živalski vrt, misijo raje prestavite za eno leto...ker bo leto kasneje veliko bolj zabavno...za malega...in za vas....

Ko sem ga pripravljala na obisk ZOO-ja in mu govorila o živalih za rešetkami, mi je vztrajno ponavljal, da bomo videli ježeka in ko sem ga nekako poskušala prepričati, da mogoče pa čisto navadnega ježeka v živalskem vrtu ni, mi je suvereno povedel, da bo pa gotovo polžek...hm...in človek res misli, da morski levi, žirafe, sloni, opice in kenguruji niso dovolj...

...pa je bil čisto navdušen, celo tako, da je jokal vsakič, ko smo se premaknili naprej do naslednje živali...no vsaj prvi dve uri, dokler ni popustila koncentracija.  Posebej sta ga navdušila morska leva, ki sta po njegovih besedah naredila :"BU!"...ja, mama lahko razlaga, da sta plavala rikverc, skakala iz vode, delala prevale....nič ne pomaga.....morski lev do nadaljnjega dela: "BU!"....navdušila ga je tudi avantura s pisom, pardon risom, kjer je tudi mama presenečena ugotovila, da ris (Potem, ko je Aleksander preiskal dva kvadratna kilometra gozdnih tal in podrasti.) spi visoko na drevesu. Zakaj pis? Ne vemo, tako si je zamislil naš mali škrat...in ko smo mu uspeli dopovedati, da je Ris, je navdušeno razlagal na okoli :" To je RIS, ne PIS!"

Prijava

Ravnokar je kuverta dobila naslov in še čisto malo in bo začela svoje potovanje proti cilju, ki nosi zelo učeno ime-Domus Medica. In tam bodo učene glave združile moči in razsodile ali sem ali nisem.....bodoča PEDIATRINJA.

Ima pa ta zgodba tudi drugo plat, ki ni tako papirnata, ni niti tako učena, je pa moja....in ta plat zgodbe je polna notranjih bojev, kompromisov, neprespanih noči in prepričanosti, da čas vedno pokaže pravo smer.

In v tej moji zgodbi ni bilo nikoli veliko prostora za otroke, kot najstnici so mi šli na živce, z nečaki nisem točno vedela, kaj naj počnem, in nikoli nisem bila čisto prepričana ali je dobro imeti svoje otroke ali ne. In je v moje naročje padel Svit. Iznenada. Baaam! Ne morem trditi, da je bil nenačrtovan, ampak je pa bil zelo hitro narejen....preden sem dvakrat vdahnila, sem že bila noseča in pol te narava itak avtomatizira, da strumno korakaš proti cilju in ne razmišljaš več veliko o svojih potrebah, temveč le še o otroku. In kaj sem spoznala? Da otroci niso tako grozni, da ne stoji za previjanjem cela znanost, da ga z malo vaje lahko celo sam okopaš in da so presenetljivo dobra družba!

O moji poklicni karieri pa sem še vedno razmišljala drugače...v smislu mikroskopa in epruvet....znanost, stekelca, pipete, vzorci in te stvari...pa je kriza zažrla tudi v znanost in medicino in moje sanje so samo še sanje.....ampak je prišla pediatrija...ni bila lahka odločitev, vendar me sedaj, ko sem zaprla kuverto, ni več strah. strah je že zdavnaj pobrisal moj sin in zato pogumno stopam otroškim izzivom naproti!

Če bodo učene glave za, sem jaz tudi!