O tem kaj pomeni prenova dobrih sto let stare hiše sredi Krasa bi lahko napisala en cel blog ali pa kar izdala Dr. roman, pa ne morem, ker nimam.... neta (poudarek na sredi krasa in sto let stari hiši!). Pa tudi časa ne, priznam. Mislim, da bi o obnovi oz "popravi v primerno za bivanje", prodaji lustrov, premerih cevi in odtenkih bež barve lahko res izdala en priročnik, ampak mislim, da bom, ko bom imela čas, postala do samega projekta nostalgična in delo najbrž ne bo več sodilo v realizem.Sodi pa lahko edino tja. V trenutku, ko bom na balkonu svoje hiše pila domač čaj in z očmi po čudoviti pokrajini lovila metulje in volkove (razgled sega namreč direkt na Volčji grad), se mi bo najbrž zdelo vredno in mogoče celo simpatično. Danes se mi ob obilici vsega dela zdi samo težko.... in kamni so vedno težki in nikoli simpatični, oz simpatični so lahko samo, ko jih že premagamo.Najbolj pa je naporno razmišljati o tem, kaj vse te še čaka...oz bolj natančno, kaj čaka tvoje otroke. In potem, se vedno najde nekdo, ki bistroumno sodi, kaj je treba takoj pobarvat, kje nujno zdaj napeljati elektriko, kje postaviti novo ograjo...kot da se sama nisem že tisočkrat sprehodila mimo starih sten, majajočih ograj in tisočerih žic, ki štrlijo iz podometnih doz (ja, osvojila sem celo novo besedišče). Lepo je biti suveren in prijazno pameten, ko gledaš požar skozi okno...in ko ne kuhaš sredi jedilnice in pomivaš posode v kadi (in ob tem čutiš čisto vsako vretence).
Pred dnevi sem ob prijetnem kramljanju s prijateljem iz študentskih let slišala zanimivo resnico. "Ljudje kot smo mi, smo večni sanjači!" In to neizpodbitno drži...s sanjami se hranimo in ko se ene končajo, spet zaspimo in sanjamo nove, brez konca se naše glave utapljajo v novih oblakih....in za konec dodal: "Vse lahko, samo upanja ne izgubi!" Ne, ne bom... v sanjah upanje zelo težko izgubiš...sploh pa ne smeš dovoliti, da izgubiš tisti zadnji del....sebe...
