Normalno je, da nam zmanjkuje časa!

Žal...ampak to po drugi strani pomeni tudi polnost naših dni, veliko število obveznosti, ki niso nujno nevšečne. In konec koncev smo si našo pot izbrali sami in dokaz, ki ga ta trenutek berete, vam govori, da si kljub nos vihajočemu možu, kričečemu štiriletniku, v okna skakajočim mačkam in psom, ki čakajo pod fleksom za sprehod, vseeno lahko vzamemo čas zase...nič ne zbeži tako zelo hitro...

Priznam, včasih je res težko...in predvsem zmanjkuje časa. Za vse stvari. Če si hkrati mama, žena, sestra, teta, hči, prijateljica, lastnica kužkov in muc, ljubiteljica narave, čistilka, pohodnica, zdravnica, svetovalka za kolege, ki se igrajo z alternativnimi metodami zdravljenja, ljubiteljska fotografinja in izdelovalka domače kozmetike, gospodinja, ekologinja za dušo, nabiralka zelišč, hribolazka, arhitektka po sili razmer, za silo tudi keramičarka, malarka in opremljevalka, po vrhu vsega pa še hišna ekonomistka in vsak dan na poti v službo 100 kilometrov v eno smer....ne, potem res ni čudno, da je dan prekratek.
Ne bom trdila, da vse kar sem zgoraj naštela, počenjam enako rada...verjetno skoraj vsak, ki me vsaj približno pozna, ve, kaj počnem raje od česa drugega. So ljubezni in so obveznosti, pa če nam je to všeč ali ne. Če bi bilo po moje, bi bil moj vrstni red nekako takle: mama, žena, Lori, Astra, Giorgio in Mici, nato hči, prijateljica za ožji izbor, potem hribi, narava, zelišča, mila in mazila pa seveda pisarija, mislim, da šele nato medicina, potem ostali sorodniki, kuhanje in ostale domače marmelade...in kar bi me ostalo za vse ostale ljudi....pa najbrž spet ne bi bilo prav...seznam prioritet je odvisen od dneva...danes je petek in mi pač služba preseda, zato je nižje na seznamu in upam, da bo že čez kaka dva meseca višje, če bo le vse po načrtih.

In res, lepše stvari včasih potiskam v bližnjo ali ne tako bližnjo prihodnost. In z vso polno zavestjo se zavedam, da zato mogoče nikoli ne bo pravi čas zanje. Ampak trenutno so stvari ki so pomebnejše. Nihče mi ni stal s pištolo za hrbtom, ko sem se odločala za otroka ali za psa, mačko in nenazadnje poroko...in ni mi žal niti za trenutek zaradi moje odločitve...toda to pomeni, da so moje prioritete drugačne, da imam odgovornost tudi do drugih živih bitij in ne samo do lastne riti...da dom ni samo moj dom, temveč naš dom, da odločitve niso samo moje, temveč vplivajo na širši krog in to pomeni predvsem, da nisem sama, temveč obdana z ljudmi in živalskim carstvom, ki me imajo radi in jih tudi sama neskončno obožujem! Pa čeprav zaradi tega zmanjkuje časa za stvari, ki jih imam tudi rada...in verjamem, da bo tudi za vse druge ljubezni še čas....ko bo moja prva ljubezen dovolj velika! :)

Deanov Maček

Vsi, ki imate doma mačka, boste razumeli....razumeli boste tudi tisti, ki se do solz nasmejete ob gledanju Simonovega mačka (Simon`s Cat) in vam tip in maček sploh nista čudna...če tega še niste videli, pa le vprašajte Googla takoj, ko preberete ta post o Deanovem mačku.
Najprej...to ni maček zaradi prevelike količine terana, to je pravi mačkon, gospod brez jajc, a veliko srčnosti in poguma, Giorgio po imenu, ki si že dobra pol leta s sestro Mici deli dom z nami. Če smo natančni, je bil tu pred nami. In to je vzel dobesedno. Gospodar je tisti, ki prvi zasede grad.
Mici je...normalna mačka. Rada je zunaj, lovi, rada ima dobro hrano, odpira vrata, je črna kot noč in obožuje poležavanje ob peči. Nič posebnega, preveč mačja, da zgleda celo nenavadno premalo mačje. Mici je carka.
Giorgio je...zmešan. Najraje je seveda v stanovanjskem delu, kjer bivamo mi. Iz hiše na svobodo ga moramo dobesedno potiskat in metat čez vrata, pa takoj priteče nazaj. Ali pa mijavka pred vrati, da se ti zmeša. Če je odprto okno je itak pred tabo v bajti. V najslabšem primeru gleda skozi okno not. Obratno kot vse ostale normalne mačke. Ulovil ni še nič. Kremplje ima, da Deanu izpraska oči in potem jaz zlivam Tobrex vanje. Dokler vsi stoje gledamo TV in on sam kraljuje med blazinami na kavču, spi kot top. V tistem trenutku, ko se en sam samcat poskuša usesti na drugi rob kavča, se začne obleganje. Peštanje, nastavl

janje, mijavkanje, praskanje...Bolj ga mečeš stran, hitreje se vrača nazaj...dokler ne obupaš in dalje stoje gledaš TV. Giorgio je zmešan.Resnično. Ampak lep pa kot strela. Toliko, da mu v momentu pol oprostiš. Razen Tobrexa. Dean.

Štirka

Ta vikend smo pihnili še eno svečko več in pospravili še eno torto. Tokrat že četrto. S pingvini in snežaki. Dobra je bila. Po okusu slavljenca. In lepa tudi. Po izbiri mame. Mali se nikakor ni mogel odločiti kakšne oblike naj bi torta bila, oziroma ga to sploh ni zanimalo in je ob izvajanju pritiska z moje strani politično zaključil: "Važno, da bo dobra!" In je izbrala mama. Zimo. Kot je bila zima takrat, ko sem ležala v porodnišnici...tipična primorska zima, sivo-deževna, brez pingvinov. Na torti so bili, pingvini in sneg ter smreke in snežaki. Ni se pa pustil zmotiti pri izbiri okusa torte: "Letos bo čokoladna, " je vztrajal: "Vsako leto imam sadno, a meni sploh ni všeč..." No, dobro, da vem, po štirih letih....da je moj otrok odličen kandidat za politika, sem vedela že prej, da ima izbran okus, sem izvedela sedaj....in da je kakor pravi bodoči politik brez idej, me tudi ne čudi.

Vse najboljše sin, samo, da boš srečen!