2018

Leto se počasi izteka... štejemo dneve... in čas je, da potegnemo črto in zamenjamo koledar s številko, ki je za ena večja od predhodne... ne maram dram, rada pa sem na čistem sama s sabo in ko se ozrem na iztekajoče leto...
se lahko samo vprašam: " Kaj za vraga, je bilo to?!"
V leto sem vstopila pogumno, zavzeto in optimistično, najbrž zato, ker taka sem in ne zato, ker mi je bila številka všeč... 8 je moje najljubše število in mogoče je tudi to prispevalo k temu, da sem upala na prijazno leto... pa se ni izkazalo za tako... sploh ne...

Leto 2018 me je marsičesa oropalo, marsikaj mi je vzelo in na mnoge načine preizkusilo... a sem kljub vsemu hvaležna... za nova spoznanja, predragocena znanja in čas, ki mi je bil namenjen za ljubljene, čeprav kratko odmerjen... Mnogo ljudi mi je obrnilo hrbet, izgubila sem nekaj prijateljev, za katere sem mislila, da so zelo dragoceni, ampak najbrž nikoli niso bili takšni...ali pač, nekoč v preteklosti, sedaj v novem času pa je dragocenost zbledela in postala nekaj cenejšega... vsak se odloča zase, soditi drugih nima nihče pravice, ker nihče med nami ni Bog... v moje življenje so na drugi strani vstopili novi ljudje ali pa so se izkazali nekateri iz preteklosti, o katerih se mi sanjalo ni, da so pripravljeni toliko narediti zame in moje bližnje... hvala tem ljudem in letu, ki mi je pokazalo, da vedno obstaja nekdo, ki mu je mar zate, čeprav to ni ta, na katerega si računal... premajhni smo, da bi se naše računice vedno izšle...

Minila je samo tretjina leta in na službeni poti mi je kliknilo, kaj bi lahko bil vzrok za mesec dni trajajoče mamine težave... in se je začelo... pregledi, slikanja, diagnoze, konziliji, kemoterapije, slabosti, nega, prošnje, operacija, obsevanja... toliko skrbi, da jih človek ne more stlačiti v največjo vrečo tega sveta... marsikaj je načela mamina bolezen, ne samo njenega zdravja... ob neurju vedno naplavi odpadke, ki so bili leta skriti pod kamenjem... in naplavljene smeti smrdijo, dušijo, jemljejo prostor in kazijo izgled... nimamo druge izbire, kot da zavihamo rokave in se lotimo čiščenja... če je zalogaj prevelik, je najbolje, da na pomoč pokličemo komunalno službo... in v preteklem letu je naplavilo  toliko navlake, da je bila še komunalna služba v dvomih, kako naj počisti teren...

Veliko je vzelo, še več zahtevalo odhajajoče leto... toda tudi veliko dalo...iz brazgotin sem zrasla močnejša, še bolj pripravljena na življenje, še bolj se zavedam, da je izid odvisen v prvi meri od mene same, upanje v jutri je močnejše in vem, da čisto vse mine... dobro in tudi slabo...vse se prej ali slej konča...
...oborožena z novimi spoznanji sem pripravljena na 2019... naj bo sončno, prijazno in predvsem zdravo!

Ljubezen

Ljubezen je različna... ni vsaka enaka, pravzaprav je vsaka drugačna... je paleta čustvenih stanj, orosi oči... starševska, bratska,  partnerska, prijateljska... Vsaka je unikat, ima svojo obliko, velikost in barve... toda nobena ni črna, to je zagotovo in prav vsaka seže globoko, vsaj do srca...

 Ljubezen ni popolna... je pa igriva, iskriva in nagajiva...ljubezen ni varna, je vznemirljiva, radoživa in sveža... pomembno je, da je prava, pristna in srčna... ljubezen ni predstava, ni igra... je trenutek, sedanjost, način, pot skozi življenje...

Ljubezen je svobodna... kot ptica, lahna sončna burja ali zasneženi vrhovi gora v ranem jutru... ljubezen ne omejuje, ljubezen odpira, dovoli in spodbuja... ljubezen je sreča za ljubljenega in tistega, ki ljubi... je odprto morje...bežeči pesek v dlaneh... sončni žarek, ki prodira v bukov gozd... jutranja rosa na sveže zelenih bilkah... ljubezen ni večna, a hkrati je edino kar imamo, v trenutku, času, življenju...

Ljubezen je neskončna... ljubezen je življenje...