Tišina je laž, ko moraš spregovoriti. (J. B. Peterson)

Prepričana sem, da današnji zapis ne bo zbral na tisoče "lajkov", prej bo deležen kritik. Niti ni namen te objave, da bo komurkoli všečna. Njen namen je prepoznavanje dejstev, realnosti, resnice. In vse našteto nam ni všeč, temveč nas boli. Resnica pač ni prijetna zadeva.

Nisem članica nobenega od sindikatov, društev ali političnih strank... Sem zaposlena izključno v javnem sektorju, delavka z VIII. stopnjo izobrazbe, vsaj zdi se mi, da je tako... V službi pustim mesečno veliko ur, verjetno več, kot sem z otrokoma... Do tega trenutka, ko sem mimogrede tudi v službi in spet nabiram tistih tedenskih sedemdeset ur (Itak, samo za denar gre... ker za vsako dežurstvo dobim celo bogastvo v žep in se pretepam s kolegi, da mi odstopijo vsaj kakšno dežurstvo...), vmes pa, ko mi čas dopušča, že od včeraj tipkam ta zapis... Kakorkoli, do danes sem za izobrazbo, službo in paciente žrtvovala veliko svojega časa, prevozila na stotine kilometrov, prebrala tone knjig in zapiskov, poslušala nešteto nasvetov in kritik... in ne boste verjeli... dala svoje SRCE. Res je, tudi zdravniki ga imamo. Vsaj nekateri. Ko so vrstniki potovali in raziskovali druge kontinente, sem zbirala denar za fotokopije in učno gradivo, prvo uniformo, stetoskop, ko so drugi plesali v diskotekah, sem poslušala negodovanje zaspane mentorice nad mojo obravnavo malega bolnika ali ostre besede radiologa, ki mu je sredi noči odveč opravljanje dodatne preiskave ("Ta smrklja pa bi res lahko vedela, da to ni vnetje slepiča!"), ko so se domači greli za toplo pečjo, sem drgnila ledeno oblogo z zamrznjenih šip in se odpeljala "oddelati" ambulanto na drugi konec Slovenije, ker je kolegu zbolel otrok, ko so cimri spali, sem bedela za knjigami... in vse to samo zato, da mi lahko danes nekdo pove, da sem brez empatije in sočutja... še več, da nimam SRCA... Morebiti sem ga razdala za vse tiste, ki na naših skupnih poteh niso poznali spoštovanja, odgovornosti in ponižnosti...

Žalostno je, da nekdo, ki svoje mnenje deli s širnim občinstvom po družbenih omrežjih, ne ve, da empatija ni stvar izobrazbe. Da smo zdravniki, prav tako kot vsi drugi ljudje vseh vrst... slaščičarji, policisti, avtomehaniki, čistilke, pravniki, športniki, profesorji, električarji... in tudi medicinske sestre in župniki... Smo dobri in malo manj dobri, prijazni in manj prijazni, empatični in manj empatični, sebični in nesebični, zadirčni in tihi, nasmejani in resni... Predvsem je pomembno, da vemo, kaj počnemo, smo dosledni, strokovni in odgovorni pri svojem delu... pa tudi takšni nismo vsi, čeprav bi morali biti... in zato izpostavljanje ene poklicne, etnične, spolne identitete v resnici nima smisla... Ker smo samo skupaj popolni! Ja, tako je, samo ekipa naredi rezultat... Do rezultata, ki ga lahko na primer merimo v izboljšanem zdravju (npr. uspešna operacija), dohodku (npr. višja plača), boljšem bivanjskem in delovnem okolju (npr. novo stanovanje ali prostor za druženje na delovnem mestu)... do rezultata vodijo samo SODELOVANJE, SPOŠTOVANJE in ODGOVORNOST! Nikakor pa do skupnega cilja ne vodijo populizem, iskanje pozornosti, žaljenje, zaničevanje, samopovzdigovanje... veste zakaj? Ker naštete lastnosti ne premorejo niti kančka empatije, sočutja in ljubezni do sočloveka... to zmorejo le SODELOVANJE, SPOŠTOVANJE, ODGOVORNOST in (še enkrat ne boste verjeli) tudi HVALEŽNOST...