Gothenburg

Da sem kadarkoli načrtovala obisk švedskega Gothenburga, bi težko rekla. V resnici nisem niti pomislila na to možnost. Spoznavanje Skandinavije z otroci in po možnosti razširjeno družino je bilo v dolgoročnih načrtih, toda nič natančnega. Nič poceni. Pa je služba skovala drugačne načrte. Oziroma sodelavka, ki je kljub mojim pomislekom prijavila na enega največjih svetovnih kongresov naše stroke izvleček raziskave, ki smo jo pod mojim vodstvom opravili v našem malem transfuzijskem centru v Izoli, na katerega sem izjemno ponosna. In poleg tega me je prijavila še za posebno donacijo, ki mladim raziskovalcem (v svetu znanosti je to manj od 40 let) omogoča, da svoje delo predstavijo kolegom širom sveta zbranim na kongresu. Tokrat v Gothenburgu na Švedskem.

Kljub neveri sem odgovorila na nekaj elektronskih sporočil, ki so prihajala od organizatorja in najprej dobila obvestilo, da je bil sprejet izvleček oziroma poster, kmalu za tem pa, da sem prejela donacijo. In sem šla. V Gothenborg. S težkim srcem sem pustila otroka doma in odšla na sever Evrope predstavit malo raziskavo malega transfuzijskega centra male Slovenije. Šele na podelitvi certifikatov sem izvedela, da nas je bilo vseh nagrajencev le 18. Jaz sem mislila, da nas je najmanj 100, če so me izbrali. Vsi ostali, s katerimi sem vzpostavila stik, delajo velike raziskave v velikih laboratorijih velikih mest. Toda večina z miškami. In temu primerno se vedejo. Siva miška med njimi pa dela z ljudmi, krvodajalci in bolniki, v katerih bije človeško srce. Še en dokaz več, da lahko tudi majhni pridejo daleč. Tudi v Gothenburg.

Na letališče v bližini mesta smo z zamudo prispeli v večernih urah. Po švedskem soncu popoldanskih. Ob 20.30, ko sem prispela v hotel, je bilo sonce še vedno visoko na nebu, ki ga kolegi, ki so bili v bližnji nastanitvi, niso videli, saj niso imeli oken. Medtem ko smo se kasneje mastili s hamburgerjem v bližini centra (Lakota je po dolgi poti huda reč!), smo opazovali večje sorodnice mišk, kako se v bližini igrajo in iščejo hrano. Te niso bile laboratorijske. In prav nič sramežljive. Prave mestne navihanke. V naslednjih dneh sem jih po mestnem jedru še večkrat opazovala, kako so tekale sem ter tja sredi belega dne, ki traja od pol štirih zjutraj do enajstih zvečer.

Vztrajno so z mano komunicirali v švedščini. Začelo se je že ob pristanku letala in se nadaljevalo do odhoda domov. Ko sem spregovorila v angleščini in poudarila, da jih ne razumem, so bili kar malo razočarani. Tudi osebje na kongresu. Skozi mestno jedro smo se s kolegi v različnih kombinacijah, pa tudi sama, večkrat sprehodili. Telefon je poročal o več kot 20.000 korakih dnevno. Po mestu so speljani kanali, po katerih občasno pripelje barčica s turisti. Nekaj tipičnih stavb. Sicer se pa v mestu ne dogaja prav preveč vznemirljivega. Razen, ko čisto slučajno naletiš na nabit nogometni stadion, na katerem ima koncert Metallica. Iz križišča sva s kolegom imela lep pogled na velike zaslone koncertnega dogajanja. Glasbena spremljava je bila tako ali tako (pre)glasna. Stadion polno zaseden, 45.000 ljudi, zunaj pa le midva sredi križišča obdana s skiroji udeležencev koncerta. Balkanca pač. Če je zastonj, je super, ne glede na zvrst glasbe.

Po specifičnih veganskih zavitikih, ki smo jih bili večkrat dnevno deležni na kongresu, je prijalo nekaj "prave" hrane. Toda ribji meni, ki smo ga jedli v eni boljših restavracij v mestu, vseeno ni bil vreden denarja, ki smo ga odšteli zanj. Čeprav so bile švedske ribe okusne, je pokojna mama pripravila boljše postrvi. Mi je bilo pa všeč, ker me je natakar ocenil, da sem primerna za pokuševalko vin. Najprej je poskusil v švedščini, potem sva se zmenila drugače, ampak rezultat je bil pitje vrhunskega vina. Toda ne švedskega, ampak francoskega. Pripomniti moram, da sem v Gothenburgu jedla nekaj najboljšega doslej. In to niso bile mesne kroglice, temveč kebab. Čisto zares vrhunski. Švedski.

Zadnji večer oziroma na severu popoldne smo imeli prosto in sem se raje kot v šoping podala na potep z barko okoli otoka Hisingen. Bilo je sitno vreme, kot bolj ali manj ves čas, na vodi tudi dokaj hladno. Skoraj dve uri smo se vozili po umazanem kanalu izmenično ob avtocesti in mimo industrijske cone, kjer so priseljenci mahali z obale medtem, ko so lovili ribe. Prvič sem lahko opazovala vse vrste premikajočih in dvižnih mostov. Zanimivo. Po prihodu na bolj odrto morje proti arhipelagu je zapihal močnejši veter in se barva vode nekoliko posvetlila, toda še zdaleč ni takšna kot pri nas, kaj šele južneje na Jadranu. Zunaj na otokih me je pričakala Švedska z razglednic. Rdeče hiške z belo obrobljenimi okni, zastavami ob njih in privezi za čolne na dvorišču. Športne, moderne jadrnice, ki se nagibajo v vetru. Male, lično urejene vasice na otočkih. In nato kmalu spet največje skandinavsko pristanišče. Gothenborg.

Hvaležna sem za priložnost in izkušnjo. Naučila sem se veliko novega, dokazala, da lahko tudi mali dosežemo veliko in spoznala, da se najverjetneje družinski obisk Švedske lahko prestavi za nedločen čas. Ali pa tudi ne.