Ciper brez pričakovanj

Ni bila moja ideja. Toda tako je lahko še večkrat. V družbi, kjer ne zmanjka besed. Bi prej zmanjkalo denarja. Tudi Mamo so že večkrat navdahnili najini pogovori in razmišljanja, ki sem jih pretvorila v zapise. Tako je prijateljstvo postalo večno, najine poti pa zvezdni prah.

Imeli sva nekaj let pavze... Po prihodu iz Jordanije so naju zadržali na letališču zaradi Covida. Takrat nisva imeli pojma, kaj je to, toda zadržani sva bili nekaj let in vmes dodobra spoznali nekatere pojme, poti so bile pa bolj ali manj omejene. Toda obogateni z novimi spoznanji in nekaj let starejši naju je tokrat odneslo na Ciper.

Brez pričakovanj. Kot sva se z leti naučili, sta navadno pričakovanje in zadovoljstvo v obratnem sorazmerju. Najbrž z najinima osebnostima zadnja dva stavka ne gresta najbolje skupaj, gre pa dejstvo, da sva obe zelo zaposleni na nekaterih skupnih področjih in nekaterih, ki so si v diametralnem nasprotju, vsekakor pa imava obe obveznosti in interesov preveč ter časa premalo, tako pa zmanjka prostora za pričakovanja. In imamo recept za zadovoljstvo in pozitivno presenečenje.

Po petih dneh južnega oziroma grškega Cipra (na turško stran sva stopili le v Nikoziji) mislim, da se bom na Ciper še vrnila. Z otrokoma. Na počitnice. Poleti mora biti peklensko vroče, je pa otok čudovit v pomladnih in najverjetneje tudi jesenskih mesecih. Prevozili sva okoli 1000 kilometrov s sposojenim avtomobilom z avtomatskim menjalnikom križem kražem po otoku. Po levem voznem pasu. Zame je bilo prvič in tako sem preventivno avto zavarovala z vsemi možnimi zavarovanji, ki jih poznajo v rent-a-car poslovalnici. In zavarovanje že prvi dan z novo zgodbo za vnuke dodobra izkoristila. Jaz sem se, ko sem vsa zaskrbljena pričakala uslužbenca, ki je pripeljal nadomestni avtomobil, s stranskim ogledalom v roki posipala s pepelom, on pa je le nasmejano v jamajškem stilu mahal, da je to zelo pogost dogodek.

Morje je v prečudovitih modrih odtenkih, v času najinega obiska so se pogumnejši že kopali. Večina se je raje le potikala po pečinah. Turistov ni bilo zelo veliko, pravzaprav jih je bilo več tam, kjer ni bilo nič posebnega na ogled (na primer Afroditina skala- skala pač), manj pa tam, kjer je bilo zares lepo (na primer nasedla ladja Edro III). Spoznali sva, da na Cipru rastejo banane, da imajo velik izbor začimb in oljčnega olja, ki so cenejše kot pri nas, da rožičevo drevo krasno cveti... Obiskali sva hamam, kjer me je po turško zmasiral in očedil Indonezijec, osličjo farmo, kjer sem prvič jedla zelo okusem sladoled iz osličjega mleka, številne samostane in cerkve v bizantinskem slogu, se povzpeli na vrh Olimpa, ker sva na smučišču na skoraj dveh tisočakih nadmorske višine opazovali Ukrajinca, ki je imel težave z manevriranjem čisto novega Jeepa. V Nikoziji sva bili dvakrat. Enkrat s potnim listom, ki nama je odprl vrata na turško stran, enkrat brez. Ciper ima poleg številnih čudovitih plaž tudi veliko zgodovine, videli sva neolitsko naselje, mozaike, gradove in ruševine.

Ob naslednjem obisku bom gotovo ostala dlje, večkrat uporabila kopalke in popila več lokalnega vina. Vse ostalo lahko ponovim, vključno z all inclusive zavarovanjem avtomobila.