V začetku meseca je minilo 13 let odkar se je vse skupaj začelo. Z blogom... Najprej nihče ni vedel zanj, potem ga je prebiralo vedno več ljudi, branost objav je naraščala in nato upadala, pa spet naraščala... v valovih kot morje. Najbolj brana objava ima preko 9000 ogledov. Ni malo. V teh letih sem se naučila, kakšen naslov privabi bralce in kakšne dodane fotografije povečajo število ogledov... vse to vem, pa mi je v zadnjih letih bolj ali manj vseeno. Pišem, kar čutim. Povem, kar mislim, da bi moralo biti slišano. Dodam fotografijo, ki sodi k objavi. Popularnost blogov nasploh se manjša, tudi tematika ni več tako aktualna... ampak nič ne de, pišem zase in za tistih nekaj, ki z zanimanjem preberete... in pisala bom dokler bom lahko, če bo vse po sreči, vedno več. Nekoč za knjigo. Tako z udarnim naslovom ali pa tudi ne.
Junij je mesec, ko je praznovala moja mama. Bila je človek zabav. Veselila se je druženja vseh oblik in njen rojstnodnevni mesec junij je bil kot nalašč za to. Včasih mi je to njeno početje predstavljalo stres, danes vem, da je stres popolnoma nekaj drugega. Ni lahko biti mama, a tudi hči ni lahko biti.Sploh takrat ne, ko zmanjka tisti starš, ki je bil gonilna sila. In lepilo. Ni lahko gledati, kako razpada nekaj, kar si imenoval družina in se pomiriti z mislijo, da je nekdo tak, kot je,tvoj oče ali brat, in da nikoli ne boš z njim delil nečesa, kar si si želel. Pravzaprav niti toliko nisi vreden, da bi ti voščil za rojstni dan. Včasih situacij ne moremo spremeniti, ker nimamo moči niti pravice, da bi spremenili ljudi v njih, lahko pa se pomirimo v sebi in gremo naprej. Sami. Še naslednjih 13 let. Najmanj. Do knjige. Moje knjige.
