Novo šolsko leto. September. Jesen. Ponovno poznane obveznosti, lahko bi rekli že sezonsko ciklične... Otroka sta po sproščenem in brezskrbnem poletju ponovno sedla v šolske klopi, kar je zaenkrat doumela samo njuna zadnja plat. Vpliv šolskega leta na življenje celotne družinske skunosti pa že dodobra občutim(o) in pomeni vsakodnevno popoldansko branje, govorilne ure, roditeljske sestanke, predvanja za starše, polnjenje beležke, elekronska sporočila nezadovoljne učiteljice (mogoče bi bilo bolje uporabiti množino), številne obrazce, šolske in obšolske dejavnosti. Dneve, ko še nisem v kondiciji in pripravljena na ponovno rutino, padem zvečer utrujena v posteljo ter ob tem skoraj ne čutim več lastnih nog, kaj šele, da bi lahko razmišljala o tem, kaj vse me čaka naslednjega dne ali če sem se podpisala povsod, kamor naj bi bilo nujno potrebno. V službi ponovno sestanki, izobraževanja in mnoge težave, ki smo jih poleti stlačili v kupe fasciklov in odšli na dopust... zdaj pa so hkrati in s treskom padli iz omar. Malemu človeku (berite meni) direktno na glavo. Usklajevanje urnikov in priprava predavanj za dijake in študente, ki jih nihče od mladih vsevedov ne posluša in so najbrž samo učnim načrtom v namen. Spet dvakrat tedensko obiski telovadnice. Čeprav vem, da je to koristna naložba v boljše počutje in prihodnost, kjer sebe vidim kot aktivno starejšo različico, se vseeno vsakič znova težko odpravim in mi je skoraj odveč. Človeško pač. Ob tem cveti še ambrozija in nekatere druge tujerodne vrste, katerim smo dali vstopne pogoje in azil samo zato, da povzročajo težave. Vsaj meni.
Ob večerih, ko z utrujenimi nogami iščem najugodnejši polažaj v postelji in ne premorem več kančka energije za kakršnekoli obveznosti, a glava je istočasno prepolna za izklop, gledam fotografije, ki dišijo po soli, brezkrbnosti, z vrhov in dolin. Z njih se smejimo, ko veselih obrazov spoznavamo nove kraje, Gia mi skuša iz nahrbtnika ukrasti malico ali me ravno v trenutku, ko poskušam narediti popolen "selfi" poliže po nosu... In čeprav je zdaj raj tako daleč, z mislijo, da bom kmalu spet tam, sladko zaspim, dokler me budilka ne prebudi v nov jesenski dan. In vse se začne znova.
Novo šolsko leto. September. Jesen. Ponovno poznane obveznosti, lahko bi rekli že sezonsko ciklične... Otroka sta po sproščenem in brezskrbnem poletju ponovno sedla v šolske klopi, kar je zaenkrat doumela samo njuna zadnja plat. Vpliv šolskega leta na življenje celotne družinske skunosti pa že dodobra občutim(o) in pomeni vsakodnevno popoldansko branje, govorilne ure, roditeljske sestanke, predvanja za starše, polnjenje beležke, elekronska sporočila nezadovoljne učiteljice (mogoče bi bilo bolje uporabiti množino), številne obrazce, šolske in obšolske dejavnosti. Dneve, ko še nisem v kondiciji in pripravljena na ponovno rutino, padem zvečer utrujena v posteljo ter ob tem skoraj ne čutim več lastnih nog, kaj šele, da bi lahko razmišljala o tem, kaj vse me čaka naslednjega dne ali če sem se podpisala povsod, kamor naj bi bilo nujno potrebno. V službi ponovno sestanki, izobraževanja in mnoge težave, ki smo jih poleti stlačili v kupe fasciklov in odšli na dopust... zdaj pa so hkrati in s treskom padli iz omar. Malemu človeku (berite meni) direktno na glavo. Usklajevanje urnikov in priprava predavanj za dijake in študente, ki jih nihče od mladih vsevedov ne posluša in so najbrž samo učnim načrtom v namen. Spet dvakrat tedensko obiski telovadnice. Čeprav vem, da je to koristna naložba v boljše počutje in prihodnost, kjer sebe vidim kot aktivno starejšo različico, se vseeno vsakič znova težko odpravim in mi je skoraj odveč. Človeško pač. Ob tem cveti še ambrozija in nekatere druge tujerodne vrste, katerim smo dali vstopne pogoje in azil samo zato, da povzročajo težave. Vsaj meni.
