Kot bi mignil je minilo še eno leto in s tem leto več od mojega drugega poroda. Da, moja mala brusnica praznuje in ne morem verjeti, da je minilo že devet let odkar sem s solzami v očeh štela njene prelepe prstke. Bilo jih je točno toliko, kot jih mora biti, jaz pa sem za to še danes hvaležna do neba. Čas mineva in čeprav sem z vsakim praznovanjem mojih preljubih otrok tudi jaz starejša, vseeeno ne bi zavrtela časa nazaj. Z leti se v svoji koži veliko boljše počutim, samozavestnejša sem in več zaupanja imam v to, da se bo vse dobro izteklo. Ni me več strah porazov, bojim se edino razočaranja nad seboj, očitki mi težko pridejo do živega in sprejela sem se takšno kot sem. Samosvojo. Drugačno.
Čeprav si še tako želimo, v življenju ne moremo imeti vsega, kar bi radi. Razlogi so različni, toda vsega v isti čas in slog ne moremo natlačiti. Pa s tem ni nič narobe. Danes to vem. Mesece sem imela na primer slabo vest, ker motor sameva parkiran pod nastreškom. Kot deklica sem občudovala specifično subkulturo, ki je v gručah rohnela enkrat letno mimo hiše na bližnji zbor motoristov. Ko sem bila večja sem vse tri dni, kolikor je srečanje potekalo, preživela med motoristi, prodajala karte, pomagala v kuhinji... Bilo je lepo, toda ostalo je tam nekje v preteklosti in lepih spominih na otroštvo in Brda. Odneslo me je drugam, v druge vode, kjer je vonj po naftnih derivatih prej nezaželen. Več mi pomeni, da dopustujem z otrokoma ali plavam s psom v čistih rekah in odkrivam poti, kjer je nazadnje stopila človeška noga lansko sezono... Pomembnejše se mi zdi, da si z otrokoma ogledamo film kot da z rutko okoli vratu v usnjeni jakni pijem pivo v Snack baru. Trenutno je tako, kako bo čez pet let težko rečem, bo pa vsekakor po najboljši meri zame... na dveh, treh, štirih ali brez koles, kot bo naneslo.
Od otroških dni obožujem živali. Če bi lahko, bi bila obdana vsaj z ducatom kosmatih repov... Toliko jih ne (z)morem imeti, toda trenutno ne vidim razloga in argumenta, da si ne bi mogli dom deliti še z enim psom več. Zato, ker si želim in zato, ker lahko. Prioritetna lestvica pač. Živali povedo z očmi veliko več, kot smo si pripravljeni priznati in so odličen pomočnik pri vzgoji otrok sploh zdaj, ko en že na polno plava v puberteti, druga pa bo kmalu na dvomestnem številu let... Ves trud, ki ga vložim v vzgojo in skrb za psa, je stokrat poplačan, kar za veliko večino drugih naporov in prizadevanj ne morem reči. Del tega, kar si želimo, lahko imamo, če si za to prizadevamo.
Vsega ne moremo imeti in početi, čeprav lahko najdemo smisel in srečo v več stvareh sočasno ali v različnih življenskih obdobjih. Tudi ni nujno, da je naša sreča v konvencionalnih oblikah, ki so vtisnjene v glavah večine ljudi. Povsem normalno je, da nekomu nekaj predstavlja veselje, drugemu pa ne pomeni popolnoma ničesar oziroma se mu zdi celo odveč. Vsakič, ko mi kdo poskuša karkoli očitati, kritizirati način življenja, se vtikati v moje odločitve ali sem obdana z nerazumevanjem pomislim samo, kako pusto življenje mora nekdo imeti, da se ukvarja z mojim. Jaz nimam niti sekunde časa, da bi vtikala nos v tuja življenja. Mene moje zaposli za polni delovni čas. In še nadure delam vsak dan zapovrstjo. Brez doplačila.
