Vem, da zapisi o vtisih s krajših potepanj, spoznavanj novih krajev in oddihov niso najbolje brani. Toda ti so za mojo dušo in ljubljena otroka, za katera bo mogoče nekega dne zapis in fotografija edini spomin, edina vez... Te dneve se je moji najljubši in edini teti, ki je na žalost daleč stran na drugi polobli, poslabšalo zdravstveno stanje in v bolnišnici visi na nitki med glasbo srca in tišino smrti. Ob takih trenutkih bolezni, (grozeče) izgube, odhoda postanejo spomini edina povezava, ki premaga vse razdalje tega sveta in vesolja... In resnično si zelo želim, da bi za mamo ostalo mnogo več, čeprav je veliko zapustila...
Ta zapis ni zagrenjen, je slava lepim trenutkom, ki smo jih letošnje jesenske počitnice skupaj preživeli v čudoviti italijanski pokrajini Apuliji (malo smo nos pomolili še v Bazilikato). Na našem skoraj filmskem "road tripu" (kar se vremena tiče prav gotovo) dolgem 1200 kilometrov se nam je pridružila še moja sestrična tako, da je bila ekipa popolna. Šofer sem bila jaz in priznam, da je vožnja po strnjenih italijanskih mestih, ki so v resnici daleč od majhnih, in zvijuganih, ozkih podeželskih cestah, iskanje parkirnih mest, načrtovanje poti, pakiranje za selitve iz hotela v hotel kar naporno početje, vendar se splača. (Sedaj, ko gledam nazaj s kančkom distance, na lokaciji bi v nekaterih trenutkih najraje vse podavila ali sama skočila skozi okno.) Dejstvo je, da sta bila po celem dnevu, ko smo končno prispeli do naslednjega hotela, po prevoženih 250 kilometrih, otroka lačna in utrujena in pričakovala, da bi kot spočit starš, ki je ves dan samo držal volan, z nasmeškom na obrazu odskakljala v trgovino in pripravila večerjo, ki mora seveda biti uravnotežena v vsaj treh hodih.
No, prejšnji odstavek vsebuje več kot kanček ironije... Glede na to, da sem se prvič lotila takšnega načina intenzivnih počitnic z otrokoma, mislim, da nam je šlo kar dobro. Pravzaprav odlično. Otroka sta bila zadovoljna. Po prihodu domov sem bila iz njunih ust deležna celo zahvale za tako lepe počitnice, kar se ne zgodi zelo pogosto. Kot sem že omenila smo z izposojenim avtomobilom prevozili približno 1200 kilometrov, zamenjali 3 nastanitve tako, da smo trikrat prespali v bližini Barija, po dvakrat pa v Materi in Brindisiju. Po pristanku v Bariju smo se nemudoma odpravili na pot. Videli številne kraje od slikovitega mesteca Vieste na severu do Otranta na jugu, odlično smo jedli in s sestrično pili božanska vina, nekaj kilogramov testenin pritovorili tudi v rodno Slovenijo, obiskali nakupovalni center, preživeli krasen dan v Materi, večkrat uživali na plaži, otroka sta se kopala v znanem Polignanu (a Mare), se sprehajali po čarobnih ozkih uličicah, obiskali znameniti Alberobello s hišicami iz smrkcev ter čudovite morske klife in jame. Sredi Brindisija smo naleteli na spomenik posvečen žrtvam 1. svetovne vojne, na katerem so bila zapisana imena naših, slovenskih krajev. V resnici bi lahko naštevala brez konca. Toda ni pomembno. Spomine bomo nosili v srcu. Za vedno.
