Evo mene!

No, pa sem tukaj še moja malenkost. Sicer bi internetni svet preživel tudi brez mene, vendar sem mu dala možnost, da skupaj izboljšava njegovo preživetje oziroma preživetje vseh tistih (bodočih) mam in očetov, ki vsak dan iščejo ravnotežje med "biti jaz" in "biti mama/oče". In na splošno za vse, ki lovimo ravnotežje, ki hodimo po vrvi visoko nad mestom in iščemo ograjo, blazino... globoko spodaj pa vidimo samo trdi beton.

Kakorkoli, namesto, da bi se trenutno ukvarjala z jutrišnjo prezentacijo, rajši rešujem ravnotežje. Kar je po eni strani boljše početje, mar ne? Mali spi, njegov oče gleda TV in meni v bistvu ne preostane drugega kot, da tipkam (Če odštejem 4000 ur spanja v minusu, ampak tega itak nikoli ne bom nadoknadila). Prezentacijo. Ali kaj drugega.

Aja, ni moj namen preveč filozofirat (samo ob trenutkih slabosti), le delit stvari z vami, za katere bi bila zelo hvaležna, če bi mi jih kdo povedal... pa mi jih ni nobeden! Večina ljudi bluzi neke "žnj" (ker sploh ne vem, kako se temu reče), govorijo neresnico oziroma neuporabne stvari....bistva ti pa nihče ne pove! Nihče ne reče: "1+1=2", nekaj motovilijo in ti še bolj zakomplicirajo ravnotežje. Tega pa nihče noče, mar ne?!

Ker me je lih zaneslo k spanju in bom kmalu tudi sama odšla proti postelji, naj danes za začetek povem nekaj o počitku in imeti otroka (pa tudi vsako drugo odgovornost, očitno večjo od izpita ne medicinski fakulteti). Ga ni, počitka namreč! Prva dva meseca sem štela primankljaj spanja (po izpitu na faxu sem ga namreč vedno nadoknadla), zdaj ne štejem več... ker nima smisla!!! Ko se sprehajamo z vozičkom in koga srečamo, sinov oče na vsa usta razlaga, kako spimo ponoči. Seveda, ker ne doji 2-krat na noč! In malega vmes še preklada iz posteljce v posteljco, iz, v, iz... ne vem več... in potem sem zjutraj vsa munjena... nato se zbudi mali ter se mi nasmeje s svojim "gummy" nasmeškom in je v trenutku vse pozabljeno... Rada sem mama!!!

In vsak dan znova rada lovim ravnotežje med utrujenostjo in nasmehi mojega malega Začetka!