Ko nam je v srednji šoli pri psihologiji profesorica (danes se mi smili) razlagala o oblikah učenja, sem rajši gledala skozi okno. Mislila sem, da je povezava z realnim življenjem enaka nič. Zadnje čase pa ugotavljam, da teorija klasičnega pogojevanja (to, ko je Pavlov prižigal luč in potem dajal psom hrano) drži. Če potem, ko vklopim mikser, mali ne dobi papice v petih sekundah, imamo vik in krik pri hiši. Si sploh ne upam miksat česa drugaga razen njegove papice. Ko stresam stekleničko mleka, mali že na dva metra odpira usta. Neverjetno, kako hitro se uči in povezuje stvari. Ves čas ima ušesa im oči na pecljih in ko sliši znani zvok.....hrana!!!! Gas!
Je pa tudi zanimivo to, da največ stvari povezuje, ko gre za hrano. To, da je polulan in pokakan, mu je španska vas... in vsakič ga na previjalni mizi obrnem na isto finto, pa mu do sedaj še noben pogojni refleks ni povedal, zakaj se gre. A ko je hrana v igri, takrat pa ja...takrat deluje vsaka siva celica posebej. Točno tudi ve, kdaj se mislim izmuznit pod tuš, čeprav nisem še ugotovila, kateri dražljaj mu to pove.
Zanimivo...očitno mu je najpomembnejša stvar hrana, drga najpomembnejša pa bližina...vse ostalo je daleč zadaj. In mi se pol ubadamo s tem, kaj vse otroci potrebujejo in kaj vse morajo imeti... A njim je vrstni red približno tak: hrana, mama (ta poskrbi tudi, da ne splesni rit....še bojlša pa je mama, ki ima dve polni joški), topla postelja in čimveč nasmehov...vsak dan....kajti na vsak nasmeh (no, skoraj vsak, če so lačni, to ne pride v poštev) se hitro naučijo nasmejati nazaj! Prvi pogojni reflaks...nasmeh da nasmeh!!! (čeprav se profesorica s to teorijo ne bi strinjala, ampak meni je všeč)
Ni komentarjev:
Objavite komentar