Tri pike

Približno dve leti nazaj se je k meni preselila moja psička in takoj zatem (ali pa kar isti trenutek) tudi v moje srce. Priznam, je tornado poln enargije, nikoli ne veš, v katerem trenutku ga bo razneslo in bo z mahajočim repom in blatnimi tacami poskakal najbolj urejeno damo v Portorožu. Ampak imam jo rada točno tako, kot je. Posebno. Lepo. In tri črne pikice pod njenim gobčkom, ki ti jih zvečer nastavi, da jo počohaš za lahko noč.

Moram priznati, ko sem izvedela, da sem noseča, me je kar malo skrbelo, kaj bo z našo malo kužko, ki je bila navajena, da je moj center sveta. Pa sem ugotovila, da so bile vse skrbi odveč. Psi čutijo. Čutijo, kje je njihovo mesto, kdo jih ima rad in kdo ne. Nikoli jih ne pretentaš.

Vendar sem se vseeno šla priprave, preden se je mali rodil. Kakšen mesec prej sem v sobo dala koš za novorojenčka. Prej je bila v sobi le postelja in košarica, kjer je spala Lori. Mogoče zdaj kdo "blenda", ampak ona je spala z mano v sobi od prvega dne dalje. In nastavimo to čudo od koša poleg postelje, njeno košarico premaknemo za kakih 30 centimetrov vzdolžno ob postelji in gremo spat. In ona noče v košarico...Na koncu se je vdala, ko sem jo že skoraj z jezo napodila spat. Zaspim. Sredi noči me zbudi neznani zvok. Odprem oči in v medli svetlobi vidim, kako se premika koš. Nekdo ga je potiskal proti vratom, ko se je zataknil, pa spet nazaj...vsa iz sebe odprem luč in izpod koša pogleda kdo drug kot Lori. Tujek je bilo nujno potrebno odstraniti iz sobe. Zanimivo, koša z malim ni nikoli nikamor potiskala.
Ko sem bila v porodnišnici, je novopečeni očka vztrajno nosil domov plenice, krpice, cunjice, da se bo navadila na vonj novega člana. Pa me je vseeno gledala kot deveto čudo, ko sem po tedenski odsotnosti (njej se o razlogu najbrž sanjalo ni), prinesla domov malo štruco, ki je začuda še živa. In podobna ljudem. In diši po ljudeh, oziroma po njenih ljudeh.!!!....Boga, potrebovala je nekaj dni, da je vse skupaj sestavila. In potem prve noči....ona se uleže v svojo košarico in seveda pričakuje mir...ajej, kaj pa je to????...mali se je drl na vsaki dve uri in  potem ga nekaj prekladajo, se slačijo... Enkrat proti jutru je z glasnim vzdihom šla spat na svoje dnevno ležišče na hodnik. Ene parkrat....potem je samo še vzdihovala v košarici.

Ravno par dni nazaj sem poslušala žalostno zgodbo o kužku, ki so ga "morali" dat stran zaradi rojstva otroka. In vsa moraliziranja, da otroci in psi niso za skupaj...bljak! Vsakomur dopuščam svoje mnenje, pa tudi to, da s svoji življenjem in družino počne , kar se mu zdi prav. Ampak tisti, ki ni sposoben resnično imeti rad in prevzeti odgovornosti, je bolje, da nima psa, ne partnerja, niti otroka. Fanj je vedet, česa smo sposobni, preden uničimo življenje. Čeprav pasje. Ker čutijo.

Moj mali, moji domači, moja kužka...tri moje pikice, ki jih ne dam za nič na svetu. Vsak ima v mojem srcu svoje, drugačno mesto in vsi so nezamenljivi! Za vedno prvi...