Emancipacija

Danes je dan, ko sem dovolj emancipirana, da ob kozarcu vina pišem blogu o emancipaciji, medtem ko moj dragi gleda TV...ne, to nima nic z njim, v bistvu sva midva toliko emancipirana, da z emancipacijo nimava težav. Razume kdo? Jaz ne!

Slovar slovenskega jezika pravi, da je emancipacija pridobitev enakopravnega položaja, dodatno razlaga pa še pojem ženska emancipacija, ki pomeni pridobitev enakopravnega položaja žensk z moškimi. V bistvu zelo enostavno, vendar očitno samo na prvi pogled. Danes sem bila namreč prisotna pri jutranji kavi oddelčnih medicinskih sester in tema pogovora: EMANCIPACIJA! Mnenje: Ženske se zato itak borimo brez veze, ker to pomeni samo dodatno delo...Hmmm, že emancipacija sama po sebi je delo...lahko bi rekli, da je emancipirati sopomenka z boriti se, ne le z delati...ampak point ni v tem, da bi se ženske rade emncipirale s kopanjem v rudnikih, niti nočemo, da moški rojevajo namesto nas...NE! In če niti cel kolegij medicinskih sester tega ne razume, potem je emancipacija res brez veze...škoda časa...če ni že na prvi pogled jasno, da emancipacija pomeni samo to, da bi ženske rade dokazale, da nismo dobre samo za štedilnikom,temveč tudi pred njim in na njem; da lahko vozimo avto, brez da nam piska pol Ljubljane; da smo sposobne it na volitve, brez da nam mož čez pol volišča kriči : "Štiri obkroži, štiri...oni so naši...draga, ŠTIRI!...."; da znamo zamenjat žarnico in ob tem ni pol vasi brez elektrike.....in nenazadnje ne samo, da znamo, da tudi hočemo in si želimo, da zmoremo.....da lahko sedimo tudi v parlamentu in ne propade država v treh dneh; da lahko zdravimo in ne samo pospravljamo postelje in delimo pižame bolnikom...Vendar, če same tega ne pokažemo dovolj močno in srčno, nam noben moški, nobena (moška) vlada ne bo ponujala emancipacije na pladnju...če same mislimo, da je to samo dodatno delo, pa kdo je tako neumen, da bi si samo delo nakopal na glavo...
In zakaj je emancipacija dodatno delo? Zato ker potem mora ženska delati v službi in še doma...ok...potem moje razmišljanje v stilu.....da partnerja zjutraj skupaj popijeta kavo, vsak dan en pelje otroke v vrtec, po prihodu domov pa skupaj postorita vse, kar je treba....obstaja le v emancipiranih sanjah!
In še cvetka današnjega dne...zakaj je tako malo žensk v politiki?...ker niso dovolj agresivne....Mar ni politika zanikanje agresije?!...če potrebujemo agresijo in ne dialoga, potem "vile vkup uboga gmajna" in gassss......predvsem moški, emancipiranke bodo pa rezerva!

Čudne ure

Se spomnite???? Kako je mama vedno likala ob 11h zvečer? Kako je iz sosedove hiše okoli polnoči dišalo po piškotih? Takrat, mi ni bilo jasno zakaj...ko sem se izmuznila iz postelje na balkon in opazovala mame v sosednjih hišah, kako švigajo mimo oken...ena je likala, druga pomivala tla, tretja na balkonu pri luči obešala perilo....ne, takrat mi res ni bilo jasno, zakaj mame to počnejo ob takih čudnih urah....zato pa mi je danes toliko bolj jasno....Jasno kot beli dan!

Noben dan ni dovolj dolg in čeprav si vsak dan rečem, da bom tokrat pa res prej šla v posteljo, mi ura nikoli ne zna pokazat manj kot 23.30....zadnje dneve že razmišljam o tem, ali obstaja možnost, da se je ura spuntala...no, možno je tudi, da uni tam zgoraj krajša dneve...drugega razloga zaenkrat ne vidim....
Vsak večer skoraj molim poleg posteljice, da mali zaspi in takoj ko zapre oči odbezljam....pospravljat plenice, obešat perilo, kuhat papico...ponavadi se mi tako mudi, da itak pol stvari pozabim in na koncu spet vse ostane za naslednje kreganje s časom....kaj mislite? Po moje stvar ni v dolžini dneva, ampak tempu, ki ga živimo, v svetu ki nas preganja in poganja in na ta način tudi 48 ur ni dovolj...v bistvu ni nikoli dovolj, vedno se najde nekdo (če ni drugega, ki bi te preganjal, si pa sam sebi suženj), ki zahteva več. Vedno več!
In tako se mi dogaja, da na primer ta trenutek pišem blog, barva na laseh je že skoraj posušena, voda na štedilniku pa itak vre že preveč časa.(..ups...letim...Evo me!...)...Vedno več! Jutri me torej čakajo 4 hkratne komponente...vedno več!

Kakorkoli...dokler mali zaspi ob kolikortoliko zmerni uri se še da, potem pa bodo dnevi še daljši ali pa bo tako kot jaz tiho z balkona opazoval mame in niti vedela ne bom nikoli zato, tako kot moja mama ne ve za nočno opazovanje sosedovih hiš...sem bila res tako tiha? Ali je bila mama ob teh čudnih urah preveč zaposlena, da bi opazila svojo hčerko, kako opazuje sosedove mame? Ali ne bi bilo bolje, da bi se skupaj z našimi otroci ob teh čudnih urah odplazili v pravljični svet?!

Pivo in semafor

Evo me, še sem živa! Za vse tiste, ki ste si mislili..."Ola, še en blog, ki je propadel v prvih treh mesecih...."...lahko plačate pivo, če ste se stavili...ali pa še boljše...meni lahko častite pivo...Zakaj? Ker blog živi!!!! Prestal je prvo zakonsko krizo in obstal....Kirurško breme se je iz mojih ramen preneslo v indeks in....Blog je spet živ! S polnimi internetnimi pljuči diha vlažen oktoberski zrak!
Saj ne se ustrašit....eno pivo bo dovolj.....na momente se mi fuzla že brez piva...tako, da mi rajši častite tonik....

Včeraj sem med prezgodnjo jutranjo vožnjo na vaje stala na semaforju pri rdeči luči....v mislih spala ob mojemu malemu doma na toplem v postelji...pogledam na semafor: ZELENA! In namesto, da bi noga pritisnila na gas, je glava začela razglabljat: " Hmmmm...zelena...smo pri zeleni ponavadi stali? Ne, pri zeleni smo ponavadi speljaliiii..."....PIIIIIII....dobro, da uni odzadaj ni že razbijal mojega vetrobranskega s kako bejsbolsko palico...in noga je končno poštekala, da z glavo ne bo nič in speljala.
Zdaj si nabrž kdo misli: "In spet ji ne gre prav dobro (saj ne meni, moji glavi), da nam bluzi o nekem semaforju..." Glava je že nehala, ma jaz bi vam pa rada še nekaj povedala....in to bom spravila v nekako tak odstavek: Težko je bit vedno 100%, težko je nahranit apetite vseh okoli vas in poleg tega vstajat s svežo glavo popolne mame.....Ampak, saj v bistvu nihče ne zahteva, da smo popolni, sploh pa ne naši otroci, za njih smo edinstveni in edini taki, kot smo, tako, kot so oni za nas....Mi pa imamo do sebe prevelika pričakovanja, mislimo, da si glava ne sme vzet pet minut pavze, da mora bit vse sterilno čisto, naši otroci, naša miza in naše misli...ampak, prej kot se sprijaznimo, da je to nemogoče, bolje je za nas, za naše otroke in...za blog...in prej dobimo čas za pivo...ups...za tonik...