Pivo in semafor

Evo me, še sem živa! Za vse tiste, ki ste si mislili..."Ola, še en blog, ki je propadel v prvih treh mesecih...."...lahko plačate pivo, če ste se stavili...ali pa še boljše...meni lahko častite pivo...Zakaj? Ker blog živi!!!! Prestal je prvo zakonsko krizo in obstal....Kirurško breme se je iz mojih ramen preneslo v indeks in....Blog je spet živ! S polnimi internetnimi pljuči diha vlažen oktoberski zrak!
Saj ne se ustrašit....eno pivo bo dovolj.....na momente se mi fuzla že brez piva...tako, da mi rajši častite tonik....

Včeraj sem med prezgodnjo jutranjo vožnjo na vaje stala na semaforju pri rdeči luči....v mislih spala ob mojemu malemu doma na toplem v postelji...pogledam na semafor: ZELENA! In namesto, da bi noga pritisnila na gas, je glava začela razglabljat: " Hmmmm...zelena...smo pri zeleni ponavadi stali? Ne, pri zeleni smo ponavadi speljaliiii..."....PIIIIIII....dobro, da uni odzadaj ni že razbijal mojega vetrobranskega s kako bejsbolsko palico...in noga je končno poštekala, da z glavo ne bo nič in speljala.
Zdaj si nabrž kdo misli: "In spet ji ne gre prav dobro (saj ne meni, moji glavi), da nam bluzi o nekem semaforju..." Glava je že nehala, ma jaz bi vam pa rada še nekaj povedala....in to bom spravila v nekako tak odstavek: Težko je bit vedno 100%, težko je nahranit apetite vseh okoli vas in poleg tega vstajat s svežo glavo popolne mame.....Ampak, saj v bistvu nihče ne zahteva, da smo popolni, sploh pa ne naši otroci, za njih smo edinstveni in edini taki, kot smo, tako, kot so oni za nas....Mi pa imamo do sebe prevelika pričakovanja, mislimo, da si glava ne sme vzet pet minut pavze, da mora bit vse sterilno čisto, naši otroci, naša miza in naše misli...ampak, prej kot se sprijaznimo, da je to nemogoče, bolje je za nas, za naše otroke in...za blog...in prej dobimo čas za pivo...ups...za tonik...