Maščevalna nočna lučka

Še zdaj ne morem verjet, kaj se mi je zgodilo danes ponoči. Toda vsakič, ko se pogledam v ogledalo in vidim rdečo liso in buško na mojem čelu, ugotovim, da niso bile samo čudne sanje...čisto zares: Napadla me je nočna svetilka!

Sredi noči, ko sem spala spanje utrujene mame in nekje na šestinpetdeseti stopnji podzavesti, ki je bila takrat še vklopljena, molila, da se mali ne zbudi.....se je zgodilo....BUMMM in tresk po moji glavi, skočim v "luft" in z izrazom "nič jasno" opazujem kotalečo se lučko, mali pa v jok (moj šestinpedeseti nivo je verjetno molil premalo intenzivno)...no, saj verjetno je bila cela scena precej glasna, sploh pa svetleča...celo moj predragi, ki ga ne zbudi niti topovski napad, se nam je pridružil v svetu budnih in nama pomagal raziskovati pravi namen čudnega napada.

In potem se je začelo...naš mali škratek je jokal in jokal, kjati trenutno smo v fazi, ko je vsaka prilika dovolj dobra, da prileze k nama v posteljo...sploh pa je napad na mamo odlična priložnost, da jo malo potolaži...in sem pregovarjala, pobirala dudo s tal, jo dajala v kričeča ustka...no, danes smo potem zmagali s čajem, da je le nekako zaspal na drugi strani ograje...sicer je bil potem zjutraj polulan do vratu, ampak vsega ne moreš imeti in jogi se že posuši, neprespane noči ti pa nihče ne vrne!

In med vsem tem cirkusom, ki se je dogajal danes okrog štirih ponoči, sem še razmišljala, le kaj je čisto navadno lučko spremenilo v lučko-napadalca....Ta ista lučka me spremlja že od konca osnovne šole, z mano je gulila srednješolske zvezke in preživela pet let v študentskem domu, z mano je prebrala nešteto knjig in celo dojili sva skupaj...Hmmm, in najbrž se je ravno v obdobju študenta skovala zarota proti meni...kdo ve kolikokrat sem jaz njo napadala ob čudnih nočnih urah?! Saj veste, takrat ko sem s ključem obešenim okoli vratu zbudila pol hodnika na Topniški in razlagala kako sem izgubila ključ....takrat najbrž nobene vrste svetilka ni bila varna, tudi moja nadražja ne. In danes, v tišini, ob redki priložnosti, ko se vskladimo in vsi spimo na svojih položajih, mi je vrnila milo za drago!

Sweet dreams

Med brskanjem po avtocesti fb-ja sem našla tole zanimivo slikico...najprej sva se z mojim predragim smejala, potem pa je moja usta začel zapuščati nasmeh...kajti situacije so še kako resnične...ampak na srečo ne pri nas, vsaj vsekodnevno ne...

Če me spomin ni zapustil, je bila zelo podobna situacija v skupni postelji z mojimi starši, ko sem sama igrala vlogo malega škrata, ki staršem krade sladke sanje...mi smo se pretežno šli spodnjo levo varijanto snežnih angelčkov....ja tako je to blo, dokler "fotr" ni "popi****", se kakih pet minut šel zgornjo levo varijanto in potem poiskal kavč....in to noč za nočjo...no vmes smo se za popestritev včasih poslužili še spodnje desne opcije, tako, da nam ni bilo dolgčas....

Ja, meni je bilo kot otroku to strašno "fanj" in sploh "komot", ko pa sem malo zrasla, mi jo to postalo čisto naravno in smoumevno in opcija lastne postelje zame sploh ni obstajala več...dokler nisem nekega dne dovolj zrasla, da mi ni bilo več do deljenja postelje z mamo in sem čisto preprosto odkorakala v svojo sobo... kjer je prej kake tri leta delal družbo roza rjuham moj oče...

Tako...otroci bodo odšli in v bistvu ni prevelikega straha, da bi spali z vrtljivim sedemnajsletnim angelčkom v sredini...ampak tu je drugo vprašanje...koliko sanj nam bodo otroci spremenili v počitnice na kavču, bližnje spoznavanje preproge v spalnici ali sedenje ob postelji, preden bodo odkorakali z zajčkom pod pazduho v svojo sobo?....ja, in zaradi moje izkušnje iz otroških let, ki se mi je sicer takrat zdela čisto zabavna, vztrajam, da naš mali škratek spi v svoji posteljici...sicer je čisto blizu...vso noč ga lahko držim za rokico, če je potrebno, vendar je na svojem jogiju...in če bi imeli možnost, bi nabrž imel že svojo sobo....in v njej tudi spal, seveda!

Ja, nekaj je tu neizpodbitno res, OTROCI SO TAKO LEPI, KO SPIJO!.....vendar so še lepši, če spijo v svoji posteljici!