Sweet dreams

Med brskanjem po avtocesti fb-ja sem našla tole zanimivo slikico...najprej sva se z mojim predragim smejala, potem pa je moja usta začel zapuščati nasmeh...kajti situacije so še kako resnične...ampak na srečo ne pri nas, vsaj vsekodnevno ne...

Če me spomin ni zapustil, je bila zelo podobna situacija v skupni postelji z mojimi starši, ko sem sama igrala vlogo malega škrata, ki staršem krade sladke sanje...mi smo se pretežno šli spodnjo levo varijanto snežnih angelčkov....ja tako je to blo, dokler "fotr" ni "popi****", se kakih pet minut šel zgornjo levo varijanto in potem poiskal kavč....in to noč za nočjo...no vmes smo se za popestritev včasih poslužili še spodnje desne opcije, tako, da nam ni bilo dolgčas....

Ja, meni je bilo kot otroku to strašno "fanj" in sploh "komot", ko pa sem malo zrasla, mi jo to postalo čisto naravno in smoumevno in opcija lastne postelje zame sploh ni obstajala več...dokler nisem nekega dne dovolj zrasla, da mi ni bilo več do deljenja postelje z mamo in sem čisto preprosto odkorakala v svojo sobo... kjer je prej kake tri leta delal družbo roza rjuham moj oče...

Tako...otroci bodo odšli in v bistvu ni prevelikega straha, da bi spali z vrtljivim sedemnajsletnim angelčkom v sredini...ampak tu je drugo vprašanje...koliko sanj nam bodo otroci spremenili v počitnice na kavču, bližnje spoznavanje preproge v spalnici ali sedenje ob postelji, preden bodo odkorakali z zajčkom pod pazduho v svojo sobo?....ja, in zaradi moje izkušnje iz otroških let, ki se mi je sicer takrat zdela čisto zabavna, vztrajam, da naš mali škratek spi v svoji posteljici...sicer je čisto blizu...vso noč ga lahko držim za rokico, če je potrebno, vendar je na svojem jogiju...in če bi imeli možnost, bi nabrž imel že svojo sobo....in v njej tudi spal, seveda!

Ja, nekaj je tu neizpodbitno res, OTROCI SO TAKO LEPI, KO SPIJO!.....vendar so še lepši, če spijo v svoji posteljici!