Filmski prvi koraki

Ne vem, zakaj sem si vedno pradstavljala, da ko otroci shodijo pač hodijo...tako, saj veste, da zašibajo čez celo dnevno sobo v mamine roke (lepša varianta) ali pa v vogal od mize ( auč varianta)....ne vem, mogoče so me v to prepričali ameriški filmi, kjer mali to minuto še ne drži glave, čez pet minut pa že lepo raca z mamico v trgovino...ne vem...ampak, predstavljala sem si, da otroci ne cincajo...da ne veš ali hodijo ali samo malo glumijo, da ne na konziliju ugotavljaš ali zadevo lahko šteješ za pravi korak ali ne...

In so me prepričevali...mama, tašča in vse ostale modre osebe mojega življenja, da pač ni tako, da eno so ameriški filmi, učbeniki pediatrije in Denver testi, drugo pa čisto pravi otroci, ki, roko na srce, cincajo, ne vejo ali bi hodili ali bo šli raje po štirih, treh, tudi po šestih, če se jim v tistem trenutku zdi kul...

Ampak se nisem pustila prepričati...sanjala sem malega v bodiju, žabicah in all starkah, ki racajoče prekorači dnevno sobo in si navdušeno ploska....no, all stark ni bilo v igri, ampak je tudi ciciban uredu....je, pa naš mali trinajst mesečnik prav po filmsko kakšno minuto lovil ravnotežje, nato pa dvignil rokice visoko v zrak in čisto zares prehodil najprej hodnik in nato še dnevno sobo in prišel do kavča v prvem poskusu!!!....
A nama z mojim predragim je najprej padla čeljust na tla, nato pa sva začela ploskat in vriskat, glavni igralec pa v jok! (hmmm...je bil tudi sam presenečen nad seboj ali je jokal zaradi norih staršev?)