Bine

Naša družinica je pridobila novega člana....malega Bineta. Mehka in igriva činčila je številko spremenila v pet in mislim, da počasi že postajamo prava družina živaloljubcev!

Zakaj činčila? Zato ker za konja, kravo, družino gosi ali še enega psa na žalost nimamo prostora. Zato ker bi to malo bitje, ki se je takoj udomačilo in iz rok zlezlo v naša srca, postalo denarnica ali polovica ovratnika! Ja, zato smo izbrali Bineta....žal nam je edino, ker lahko rešimo le njega, vendar ima čisto vsako življenje svojo ceno in svoje iskrive oči!

Čisto vsakič, ko srečam gospe in gospodične v "peličah", bi polila z nafto in zažgala...ne, tukaj pa res ne poznam strpnosti....si predstavljate...lep zimski dan, sprehajaš se po Portorožu v miru....in potem...dve kokodajoči krzni, eno tekmuje z drugim, klobuk z lisico in rokavice z zajčjim repom....in ta premikajoči grob je še glasen, povrhu vsega...upepelitev! Direkt!

No, naš Bine, na srečo ne bo krasil rokavičk, zato pa vsak dan krasi moje roke, ko se po njih sprehaja in išče priboljške....prav lepo je videt našega malega, ki misli, da je Bine miš in kriči ob kletki: "Mine! Mine!"..no, isti izraz uporablja tudi za "mineštro", ampak z drugim poudarkom...