V nedeljo sem, tako kot ponavadi, med vožnjo poslušala lokalni radio. In na programu so bile neke Minute za katolicizem ali nekaj podobnega...trenutno je pač tak čas, da se pere ime in če želiš, da se opere, ga moraš prati z najmočnejšim detergentom...mediji!...koliko jim to uspeva, presodite sami...ravno danes je bil dan za nov škandal...
Pa ne bi o tem...o škandalih, namreč....tako ali tako jih bo vedno dovolj, da nas nahranijo v smislu: (Kruha in) Iger!...prave resnice pa tako ali tako ne bomo nikoli izvedeli, ker smo pač premajhne ribe in so afere samo same sebi namen in ne iskanju pravice in resnice! Tako pač je...
No, in na lokalnem radiu je mladi župnik govoril o svobodi in svobodni odločitvi....povedal je zelo lepo in čisto pri vsakem stavku mu lahko prikimam, toda za svojo vrsto je sestavek sestavil nekoliko prepozno oziroma ne samo prepozno tudi kontraindiktorno patriarhatu v katerem deluje....bilo je kot nekaka želja, ki samo trka ob masivna vrata Cerkev.....a za temi vrati je še tisoč drugih vrat in v dvorani čisto na koncu nema ušesa!
Kakorkoli....lahko nam vzamejo vse...toda vsakemu svojega Boga, ne bodo mogli nikoli vzeti...in floskule v smislu, da bi rada boga raztegnila po svoje, kot žvečilko, sem že zdavnaj prerasla...s to žvečilko naj si zamašijo režo na katerem piše Prostovoljni prispevek....
Veliko stvari ne vem in še več situacij mi ni jasnih....kaj bo prineslo in kaj bo odneslo življenje...toda nekaj vem zagotovo....v zlatih kipcih, velikih dvoranah, milijonih premoženja, puščicah polnih denarja revežev, pranju možganov, neskončnih vrstah pred spovednico župnika, ki je ravno tako negotov, kot množica pred vrati.....tam, ne, tam gotovo ni Boga!
torek, 28. avgust 2012
ponedeljek, 20. avgust 2012
So najlepša imena že pozabljena?!
Saj vem, vsakemu staršu je ime njegovega otroka najlepše....normalno, zato ga je pa tako poimenoval. Vendar lepota in sozvočnost oziroma zdrava pamet gresta včasih res tako daleč, da jo je težko videt...no, vsaj jaz jo ne vidim. Sicer moram priznat, da v zadnjem času slišim tudi kar precej klasike...očitno nas malo mineva eksotika, ko nona še po petih letih ne zna poimenovati svojega vnučka in mu raje reče kar pikec....upam, da se je vsaj v šoli učiteljica naučila pravilno izgovarjati njegovo ime in mu ne reče kar Učenec iz tretje klopi na levi....
No, kakorkoli, ne da bi koga žalila, ampak nekaj cvetk, ki so resnično zmagovalke, pa moram deliti z vami...
1.....mamica, ki je ležala v porodnišnici poleg moje svakinje, je svojo punčko poimenovala (No, upam, da se je s tem strinjal tudi oče) Bee....in pazite, družinica prihaja iz Bovca, kjer domuje tudi naša avtohtona bovška ovca....lahko samo upamo, da ne bo nekaj avtohtonega vse življenje tudi malčica...
2.....ko nam je v študentskih časih ostajal čas (zdaj seveda taka situacija ni več mogoča), sva s cimro prebirali imena na straneh satističnega urada...in ne bom pozabila, kako me je cimra pogledala in rekla:" Si predstavljaš Anja, da ti dajo ime Blerta?" In smeh naslednjih pet minut....ampak 23 žensk v Sloveniji nosi to ime....in verjetno je njim malček manj smešno....Tako kot mojemu sošolcu, ki mu je ime Barla, nikoli ni bilo smešno, ko so najprej mislili, da je to priimek, nato pa, da je ženska....
3.....in še prigoda iz dvigala v študentu...sobota zvečer, v dvigalu lepa, vitka, dolgolasa, plavooka študentka, dva frajerja in moja malenkost, fanta sta se poznala, ostali pa ne...in fanta vprašata punco, če je iz študenta in kako ji je ime...in ona :"Esmeralda iz četrtega štuka!" En od fantov pa:" No, saj bi še šlo, ampak nisi slepa!"...kasneje sem izvedela, da je punci res ime Esmeralda in deli usodo z vsemi Kasandrami, Sandokani, Tarzani, ki jih sploh ni tako malo....
Vem, da je ime, ki ga izberemo za svoj zaklad, vsakemu staršu najlepše...in vedno se bo našel nekdo, ki se bo iz tega imena norčeval...vendar vseeno, moramo res otroka, že takoj, ko se rodi, obsodit na salve smeha vsakič, ko bo izrekel svoje ime ali vsakič, ko bo v šoli klican pred tablo, res svojemu otroku privoščimo to, da bodo vsi za njim stegovali jezike: "Glej uni je pa Šerif (v sloveniji je 147 moških poimenovanih s tem imenom)?"...in konec koncev, je res treba, da se nam že babica pri porodu smeje v fris, ko povemo otrokovo ime in s tem tvegamo, da ji mala Rudica (5 žensk s tem imenom) ali Šolastika (tudi 5 ) pade iz rok.
Saj res ne vemo, mogoče se kmalu spremeni sistem in nam zavlada druga kultura in potem bodo naša imena čudna....vendar bodo še vedno naša in tega nam nikdar nihče ne bo mogel vzeti.....(saj konec koncev za ime Ribana ali Rudica niti človek ne more trdit, da ni slovensko....ampak....kaj samo meni zveni čudno?!)
No, kakorkoli, ne da bi koga žalila, ampak nekaj cvetk, ki so resnično zmagovalke, pa moram deliti z vami...
1.....mamica, ki je ležala v porodnišnici poleg moje svakinje, je svojo punčko poimenovala (No, upam, da se je s tem strinjal tudi oče) Bee....in pazite, družinica prihaja iz Bovca, kjer domuje tudi naša avtohtona bovška ovca....lahko samo upamo, da ne bo nekaj avtohtonega vse življenje tudi malčica...
2.....ko nam je v študentskih časih ostajal čas (zdaj seveda taka situacija ni več mogoča), sva s cimro prebirali imena na straneh satističnega urada...in ne bom pozabila, kako me je cimra pogledala in rekla:" Si predstavljaš Anja, da ti dajo ime Blerta?" In smeh naslednjih pet minut....ampak 23 žensk v Sloveniji nosi to ime....in verjetno je njim malček manj smešno....Tako kot mojemu sošolcu, ki mu je ime Barla, nikoli ni bilo smešno, ko so najprej mislili, da je to priimek, nato pa, da je ženska....
3.....in še prigoda iz dvigala v študentu...sobota zvečer, v dvigalu lepa, vitka, dolgolasa, plavooka študentka, dva frajerja in moja malenkost, fanta sta se poznala, ostali pa ne...in fanta vprašata punco, če je iz študenta in kako ji je ime...in ona :"Esmeralda iz četrtega štuka!" En od fantov pa:" No, saj bi še šlo, ampak nisi slepa!"...kasneje sem izvedela, da je punci res ime Esmeralda in deli usodo z vsemi Kasandrami, Sandokani, Tarzani, ki jih sploh ni tako malo....
Vem, da je ime, ki ga izberemo za svoj zaklad, vsakemu staršu najlepše...in vedno se bo našel nekdo, ki se bo iz tega imena norčeval...vendar vseeno, moramo res otroka, že takoj, ko se rodi, obsodit na salve smeha vsakič, ko bo izrekel svoje ime ali vsakič, ko bo v šoli klican pred tablo, res svojemu otroku privoščimo to, da bodo vsi za njim stegovali jezike: "Glej uni je pa Šerif (v sloveniji je 147 moških poimenovanih s tem imenom)?"...in konec koncev, je res treba, da se nam že babica pri porodu smeje v fris, ko povemo otrokovo ime in s tem tvegamo, da ji mala Rudica (5 žensk s tem imenom) ali Šolastika (tudi 5 ) pade iz rok.
Saj res ne vemo, mogoče se kmalu spremeni sistem in nam zavlada druga kultura in potem bodo naša imena čudna....vendar bodo še vedno naša in tega nam nikdar nihče ne bo mogel vzeti.....(saj konec koncev za ime Ribana ali Rudica niti človek ne more trdit, da ni slovensko....ampak....kaj samo meni zveni čudno?!)
sreda, 8. avgust 2012
Kako diši izziv?
Naš mali postaja vsak dan večji...če je bil še lani ob istem času cel podvig obisk plaže, se danes meče v vodo (skoraj) na glavo....če sem lani imela slabo vest, ker sem vsa izmozgana prenehala dojit, mi danes, ko ga vprašam, kaj bo jedel za zajtrk kriči : "(Pr)Šut!".
Ja, otroci resnično hitro rastejo in danes razumem svojo mamo, ki je govorila, da smo vsi trije zrasli čez noč, da sta brata iz plenic šla v vojsko, jaz, najmlajša, sem pa še vojsko preskočila. In ja, v tem času, ko naši najmlajši rastejo, se mi staramo...ne, ne se ustrašit...ne bom tipkala betežne tožbe zafrustrirane mame...jaz se v svoji koži čisto dobro počutim...in ne morem verjet, da se v bistvu počutim čisto enako, kot takrat ko sem imela 16 let (Hmmm.....upam, da so vsaj možgani pognali korenine!)...govorim o telesnem počutju, seveda.....
In vendar je nekaj drugače...ja, poleg vsega tega, da imam otroka, da vem, da obstaja zavod za zaposlovanje in mi je jasno, da se cote v omaro ne zložijo same.....in razlika je v vonju....ko sem takrat pri šestnajstih vdahnila s polnimi pljuči, je zrak drugače dišal, v njem je bila melodija, pričakovanje, vznemirjenje....Saj pomladi še vedno dišijo, tudi mamina potica in kuhano vino še vedno diši, morje diši.....vendar ne enako....Se spomnite kako so plaže dišale po soli, sončni kremi, gumijastih blazinah, čofotanju in vznemirjenju? Smo z višjim faktorjem izgubili vonj ali vznemirjenje?! Se nam je pokvaril nos?! Ali smo samo starejši?!
Nekateri ljudje se s staranjem zelo težko sprijaznijo....vendar je to le menjavanje obdobij in čisto vsako ima svoje čare....malo čudno bi bilo, če bi dedki plesali v Gavioliju in najstniki v Merkatorju ob torkih cel dopoldne zbirali jogurte in nato brali časopis...čisto vsak čas prinese svoje lepote, spoznanja in zaveje s svojim vonjem....vendar se bojim, da čisto nič, ne diši tako intenzivno kot diši otroštvo in rana mladost!
In zakaj ravno tisti čas tako noro diši.... Zato, ker je to čas, ko rastemo, stegujemo svoje veje, ko so vse noči do jutra mlade, dnevi dolgi in svet lep in neskončen....ker je to čas, ko obstaja samo dobro in ne poznamo krutega in kapitalističnega sveta, kjer naši starši bijejo boj za vsak evro, ker ne vemo, da medtem, ko mi vpijamo vse vonje tega sveta, država razpada na koščke in na cestah stojijo delavci, ki hočejo le svojo plačo....
In naredimo svet tudi za naše otroke dišeč, zavijmo ga v čaroben vonj izzivov...tako ali tako bodo še prehitro zrasli!
Ja, otroci resnično hitro rastejo in danes razumem svojo mamo, ki je govorila, da smo vsi trije zrasli čez noč, da sta brata iz plenic šla v vojsko, jaz, najmlajša, sem pa še vojsko preskočila. In ja, v tem času, ko naši najmlajši rastejo, se mi staramo...ne, ne se ustrašit...ne bom tipkala betežne tožbe zafrustrirane mame...jaz se v svoji koži čisto dobro počutim...in ne morem verjet, da se v bistvu počutim čisto enako, kot takrat ko sem imela 16 let (Hmmm.....upam, da so vsaj možgani pognali korenine!)...govorim o telesnem počutju, seveda.....In vendar je nekaj drugače...ja, poleg vsega tega, da imam otroka, da vem, da obstaja zavod za zaposlovanje in mi je jasno, da se cote v omaro ne zložijo same.....in razlika je v vonju....ko sem takrat pri šestnajstih vdahnila s polnimi pljuči, je zrak drugače dišal, v njem je bila melodija, pričakovanje, vznemirjenje....Saj pomladi še vedno dišijo, tudi mamina potica in kuhano vino še vedno diši, morje diši.....vendar ne enako....Se spomnite kako so plaže dišale po soli, sončni kremi, gumijastih blazinah, čofotanju in vznemirjenju? Smo z višjim faktorjem izgubili vonj ali vznemirjenje?! Se nam je pokvaril nos?! Ali smo samo starejši?!
Nekateri ljudje se s staranjem zelo težko sprijaznijo....vendar je to le menjavanje obdobij in čisto vsako ima svoje čare....malo čudno bi bilo, če bi dedki plesali v Gavioliju in najstniki v Merkatorju ob torkih cel dopoldne zbirali jogurte in nato brali časopis...čisto vsak čas prinese svoje lepote, spoznanja in zaveje s svojim vonjem....vendar se bojim, da čisto nič, ne diši tako intenzivno kot diši otroštvo in rana mladost!
In zakaj ravno tisti čas tako noro diši.... Zato, ker je to čas, ko rastemo, stegujemo svoje veje, ko so vse noči do jutra mlade, dnevi dolgi in svet lep in neskončen....ker je to čas, ko obstaja samo dobro in ne poznamo krutega in kapitalističnega sveta, kjer naši starši bijejo boj za vsak evro, ker ne vemo, da medtem, ko mi vpijamo vse vonje tega sveta, država razpada na koščke in na cestah stojijo delavci, ki hočejo le svojo plačo....In naredimo svet tudi za naše otroke dišeč, zavijmo ga v čaroben vonj izzivov...tako ali tako bodo še prehitro zrasli!
Naročite se na:
Objave (Atom)