Krompir

Preživeli prvi in to čisto pravi roditeljski sestanek. Ne vem, ali se samo meni zdi, da je moja mama šla na prvi roditeljski tam enkrat v četrtem razredu in še to, ko sem jo dva dni moledovala in prosila, da ne bi rada bila spet črna ovca....ni kaj, časi se spreminjajo...zdaj hodimo na roditeljske, preden se mali naučijo dobro govorit in hodit in tema pogovora na roditeljskem je, kako čim preprosteje tridesetim nadobudnim in skrbnim staršem sporočit ali je mali pojedel pol ali mogoče štiri šestine kosila....WTF!!!!

In ja...nekje med roditeljskim, ravno tam, ko smo se pogovarjali o tabelah in kodah za kosilo, je vzgojiteljica pomignila proti nama (ja, zaželena sta oba starša...saj veste za enega samega bi mogoče bile šokantne novice o juhi na stenah mogoče prehude): "Razmišljala sem, da bi za Svita naročili pravo kosilo." In jaz: "Kaj je jedel pa do sedaj???" Hmmm, mogoče imajo plastična kosila, zato mi mali vsak popoldne sprazni pol hladilnika, kaj veš....In ona nazaj: "Ja, pasirano...vsi jejo pasirano in Svitu res ni všeč...pa tudi zdi se mi, da je že pripravljen na hrano v koščkih." Halo? Pasirano hrano je zadnjič jedel pomojem kako leto nazaj....in takrat se je meni posvetilo, zakaj čisto vsakič, ko sem ga vprašala, kaj jejo v vrtcu rekel: "Juho.....in kompil!"...mislila sem si: "Za vraga, pa ja ne jejo krompir vsaki dan!"...in ko sem danes to povedala na glas pred zborom staršev se je vzgojiteljica namuznila in rekla: "Pa saj je res vse podobno krompirju....pireju...."...in prav nič se nisem več čudila temu, da sem vsak dan čistila pire iz las, ga praznila iz nogavic in čevljev...se fantu pač ne dopade! :)

"Baloni fleš"

Ravno se vračam iz petinštirideset minutne bitke...Kam? K sebi! Pa ne vem, če sem zmagovalka....prej bi rekla, da ne...mali v glavnem spi, zato ker je rajši šel v posteljo, kot bi se pogodil z mano...in ves ta proces je seveda spremljalo dolgotrajno dretje....

Kaj je bilo jabolko spora? Balončki oz mehurčki. Saj poznate zadevo z milnico in pihanjem....no, in ko našega malega prime "Baloni fleš" kmalu pustim pljuča v tisti reži, ampak nič ne de, ko gledam cukrčka, kako teka sem ter tja in lovi milne mehurčke, mi kar poigra srce....no, danes ni igralo...po vsej sili je mehurčke hotel pihati sam...Sam, sam in še enkrat sam! Ok, lonček z milnico sem držala trdno v rokah in mu pokazala, kako naj piha...Napaka! On se je namreč odločil, da bo tisoč in eno kemikalijo v industrijsko pripravljeni milnici na Carse spil...in pika....in bolj ko sem razlagala, da je to strup, da se tega ne pije, da bo imel drisko...bolj se je drl in si tlačil obroček v usta! (Lonček sem seveda držala trdno v rokah, on pa mi ga je s solzami v očeh in na licih pulil iz rok.)

In sva jokala, prosila, moledovala...on mene za "poživilo", jaz njega naj pride končno k pameti in PIHA! Pa ni šlo, nihče ni bil uspešen in naša mala trmica, se je raje, kot bi se pogodila z mano, odločila, da gre spat...čisto resno...rekel je: "Mama gasi vizjo!" in potem :"Še lučko! Gemo ninat!"

In na koncu prav zares ne veš, kdo koga tukaj vzgaja!

Uvajanje

Jaaaaaa! Po vseh peripetijah in mojih (vsaj takrat sem tako mislila) po večini neuspešnih bojih z birokratskimi mlini na veter, po stotinah telefonskih klicev in za celo drevo pritožb, smo nekje v drugi polovici avgusta meni nič tebi nič dobili pismo. Ja, mali gre v vrtec! Sicer sem to sprejela nekoliko z mešanimi občutki....kajti, ko se ti svet obrne na glavo in ga nekako skušaš potisniti spet na svoje mesto...dobiš pismo...in je spet vse nekje v diagonali!
Ok...ampak vseeno smo bili zadovoljni in še enkrat več sem dobila dokaz, da človek ne sme nikoli obupat in da je treba znat počakat....vse nas čaka ob svojem času....in čisto nobene stvari ne prehitimo, še manj pa kateri ubežimo!

No, in tako smo se podali v boj, najprej s papirji, obiskali zdravnika, center za socialno delo, sestanek v vrtcu...ja, kot da kdo dela doktorsko iz tega...in 3.9., takrat ko je v šolo divjala množica rumenih rutk, sva se novim dogodivščinam naproti podala tudi z mojim sinom....in trčila ob UVAJANJE!


UVAJANJE...to je res zanimiva zadeva, za vsakega starša, za vzgojitelje pa najbrž še bolj...kajti, če se pred tvojimi očmi in še bolj pred ušesi, hkrati uvaja 15 malih neutolažjivih smrkavih enoletnikov.....je res za zbežat!....ni čudno, da našo vzgojiteljico poti, se cela trese in je skregana z vsakim učinkovitim sistemom uvajanja....saj s tem ne opravičujem njene zmedenosti in neučinkovitosti, vendar jo lahko razumem...in mislim, da ko se bodo ti smrkavi noski uvedli in zavedli, da pač vrtec ni izbira temveč učna ura za življenje...ja, takrat se bo lahko začela uvajati tudi ona...do takrat jo bo pa potilo, ni kaj!....

In še ena naša uvodna dogodivščina...drugi dan uvajanja, sem za enih deset minut zapustila igralnico in šla na kratek sprehod, da vidim, kako bo mali preživel bitko s sovrtičkarji, njihovimi glasilkami in letečimi stoli...in kaj kmalu zaslišim glasno klicanje: "Anja! Anja! Mama Anja!" Je odmevalo od blokov izolskih Livad...mali celo ve to, da nisem samo mama, ampak specifična mama Anja...in takoj sem tekla v akcijo, se prebila čez plaz jokajočih enoletnikov in spulila mojega iz okna dol...

In tako...vsak novi dan, novo morje dogodivščin zanj, pa tudi zame...ampak vsak dan bolj razume, da vrtec ni njegov sovražnik, ampak da je tam lahko tudi vredu in  lepo....danes je kot pravi mali mož pojedel svoje prvo samostojno kosilo brez kančka pomoči odraslih (Nisem mogla verjet! Doma rabi asistenco vsaj dveh rok)...no sicer smo potem v nogavicah našli krompir, ampak nič zato!