Pride čas, ko dnevi kar bežijo in če se še tako trudiš ujeti tisto urico zvečer, ki bi jo imel samo zase, ta urica izgine v prepotrebnih sanjah. In tako trpi blog in trpim sama, ker sem preutrujena za veliko žlico, z malo pa nikdar nisem bila zadovoljna.
Naš mali klepeton pa tako silovito in nezadržno raste, da mi gre včasih kar na jok, ko pomislim, da preden se zavem ene besede, je tukaj že druga.....danes sem na primer prišla iz kopalnice z novo barvo las in tekla še napol gola k njemu v sobo, da ne zamudim najinega tradicionalnega "Lahkonočkovanja" (no, hitenje in golota nista obrodila nobenih sadov, vseeno je še pol ure veselo klepetal v svoji postljici) in on v trdi temi (vsaj meni se je tako zdelo): "Mama se je pobarvala! Laske!" In to je še ene desetkrat ponovil, da vsak slučaj ne bi preslišala. In mi mislimo, da otroci ne opazijo....pomota!
In prav zanimivo je, da najbolj klepeta zvečer preden zaspi in to na ves glas s svojim pravkar pridobljenim japonsko-koroškim naglasom (saj se spomnite Mitje Kunca!) z vložki primorskih narečnih izrazov. Res škoda, ker ga nisem enkrat posnela in to čudo delila z vami, ker dejansko crkneš od smeha. Danes je šlo nekako takole: "Lorica šla je! Ven je šla! Lorica je šla ven! Piha veter. Burja piha! Lorica hodi po burji!......." In naša mala Lori, ga je samo začudena gledala s tepiha pod njegovo posteljo.
In ko našega malega škrata vprašaš: "Kdo si ti?" Ponosno in na ves glas reče:"Japooonc!" S koroškim naglasom!
Ni komentarjev:
Objavite komentar