Danes se vozimo domov iz službe oziroma iz vrtca... vsi crknjeni po dolgem dnevu... tišina... Vsak se v spremstvu svojih misli sprehaja po radijskem programu... Naenkrat pa mali iz svojega otroškega sedeža pomodruje: "V center smo šli... gledat lučke!" V tišini se čudim njegovemu preblisku, njegov oče pa z mislimi pri Markošku in njegovi vremenski prognozi izusti: "Jaz sem pa mislil, da si bil ti danes v vrtcu...." Pa ga popravim, da se je najin sin najbrž spomnil na Ljubljano, na avanturo z zasneženim centrom, meglenimi lučkami izpod dežnika, mokrimi mizami in kuhanim vinom (še ne dveletniku smo raje ponudili čaj!)... Na pripombo se odzove: "Aja... Pa kje si se zdaj ti spomnil na Ljubljano?! In kdo je bil takrat z nami?" In mali po svoje vmes, neodvisno od očetovih pripomb: "Mama je bla in tata in Svit in snegec je bil in lučke in mama..."(in spet v krog)... Čez nekaj časa pa:"Tudi Selma je bla!" In mama navdušena. Vprašam: "S čim smo se pa peljali do centra?" Zaradi sneženja, protestov, ki so se takrat odvijali v Ljubljani in nasploh praktičnosti smo se odločili za taxi, pa še najmlajši se je prvič peljal z njim. Mali pa razmišlja in momlja in nato reče: "Z avtom smo šli!" Jaz pa: "Ja, ampak tistemu avtu se reče taxi!" In on: "Taxi se reče avtu od Aleksandra!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar