Avtobus

1.maj je praznik delavcev in njihovega dela, toda mi smo na ta dan ( kot na žalost še mnogo drugih), rinili v sam center kapitalističnega sveta....Benetke.

Najprej sva se poigravala z mislijo, da bi malega pustila pri nonah in izkoristila plus bonus romantike v Benetkah, pa naju je mali že pri prvem pogovoru (Najina napaka, priznam, omenila sva ladjo.) prestregel, da hoče tudi on z nama. In po pravici, ni preprosto....tri ure ladje za tja, mali še v plenicah, milijon turistov, vročina, polulani koti in tri ure ladje za nazaj....ja, čisto dovolj, da postaneš najmanj živčen in povrhu vsega še zmanjka plenic!

Zjutraj smo parkirali v garažni hiši pred Piranom in potem se je za našega malega škrata zgodil višek dneva....z minibusom smo se peljali do Tartinijevega trga(!!!)...in potem sploh ni bila pomembna ladja, pa gliser po kanalu Grande v Benetkah, ki je starše kmalu spravil v bankrot.....ves dan je čakal le še bus nazaj do garažne hiše...če bi človek to prej vedel, si ne bi delal stroškov z Benetkami....bi se raje vozili z busom v Piran in nazaj kar ves dan...in povrhu še zastonj!


Ko je bila na ladji med potjo za nazaj že prava stiska s plenicami, (Ja, previjala sem ga sigurno petkrat, ker je pri beneški vročini pil kot žaba.) sem ga prosila, če mi lahko pove, da ga tišči lulat ali kakat .....pa se je spravil pod mizo in na vprašanje, če slučajno kaj dela, odgovoril: "Čakam avtobus!"In, hmmmm, ko sem čez čas pogledala pod mizo in videla skremženega Svita, ki vidno opravlja veliko potrebo, me je le zanimalo, kaj je s tem avtobusom....on pa: "Prihaja!"